Ruta

Minuli teden je stranka SDS s prvakom Janezom Janšo v parlamentarno proceduro vložila predlog o prepovedi nošenja burk in nikaba na javnih mestih v Sloveniji. Z novelo zakona o varstvu javnega reda in miru bi nošenje muslimanskih pokrival prepovedali, kršiteljice pa kaznovali s sto evri kazni. Janša je kot glavni razlog za to prepoved navedel tako varnostni kot kulturni vidik, saj »v SDS želimo, da se v Sloveniji spoštujejo slovenske navade in tradicija«. V Sloveniji naj bi burko ali nikab nosila le peščica žensk, moram reči, da jih osebno še nisem srečala. Ja, poleti so se sprehajale po mestu in gradu ženske v nikabu, ki pa so bile tujke. In še teh sem videla največ pet. Kakor koli, v tem trenutku, ko so strasti tako razgrete, v času, ko smo priča terorističnim napadom in ko se grožnje vsem, tudi Sloveniji (upam, da ste videli), samo stopnjujejo, se mi zdi takšen predlog predrzen, šokanten in strah zbujajoč.

Moram tudi priznati, da sem v neformalnih pogovorih izvedela, da se ljudje s predlogom SDS v polnosti strinjajo, pravzaprav niti en sam, pa sem govorila z mnogimi (zagotovo z več ljudmi, kot je burk in nikabov v Sloveniji), ni podvomil, da predlog ni pravi, da je nepotreben ali pa vsaj, da je neprimeren za ta čas. Po razmisleku se odzivom niti ne čudim več, kajti ljudje dejansko izgubljajo razum ali pač, to smo že slišali, ko nastopi kriza, pri mnogih posameznih najslabše priplava na plan. Se spomnite, kaj vse je narava izvrgla po zadnjih hudih poplavah. Kaj vse je plavalo po vodi in kaj vse ostalo, ko je voda odtekla. No, prav tako plastično si predstavljam, ko je človek v krču in strahu, ko bi moral odgovorno in trezno reagirati, pa tega ne zna in ne zmore, kajti njegov »računalnik« se je nenadoma nenapovedano zataknil v njegovem ležernem jamrarskem življenju – takrat temačne, grenke in umazane naplavine pri človeku izbruhnejo na plan z vso silo in z nezmožnostjo zajeziti jih.

Vem, da je današnji čas povsem neprimeren za kakršno koli širjenje nestrpnosti, primernega časa za to sicer nikoli ni, a danes je takšno početje skrajno nevarno, sploh če prihaja iz ust uradne slovenske politike. Zakaj je stranka sprožila problem z nošenjem muslimanskih pokrival, če vemo, da problema sploh ni, zakaj je to storila prav v tem trenutku, ve najbolje sama. V Islamski skupnosti so ob predlogu o prepovedi nošenja burk in nikaba ostali brez besed in se ne odzivajo (njihov odgovor se glasi: »Brez komentarja.«), v Slovenski muslimanski skupnosti pa ga ocenjujejo kot »politično dejanje spričo trenutne begunske krize in dogodkov v Parizu, ki pa z muslimani v Sloveniji nimajo nobene povezave«. Upajo sicer, da predlog ne bo dobil podpore, sicer bodo morali razmisliti o ustavni presoji.

Vemo, da sta Francija in Belgija uzakonili prepoved nošenja oblačil, ki v celoti prekrivajo obraz, in vemo, kaj se danes dogaja prav v teh dveh državah. Vemo še, da je Janša tudi izjavil, da »cilj ne sme biti integracija pribežnikov«, temveč »zagotovitev varnosti posamezniku, dokler nevarnost v njegovi domovini traja«. Kajti po njegovem je azilna politika v Sloveniji premilostna. Ampak to sta dve povsem različni zgodbi. Tisti, ki so zaprosili za status in ga dobili, so nujno potrebni integracije.

Politika želi ves čas sekati ljudi in ji to tudi izjemno dobro uspeva. Samohranilke, geji, lezbijke, samske, revni, debeli, starejši, mladi, invalidni, zdaj so na vrsti azilanti. Vsi so moteči. Samo poglejte, kakšne statuse za izključevanje si izbirajo. Ne moti pa jih, da sistematično lomijo dostojanstvo ljudi. Ne moti jih, da ne znajo pospraviti nesnage, ki so jo sami ustvarili. Povsem potešeni so v svoji grotesknosti. In v ustvarjanju likov, ki bodo lahko nadaljevali njihovo noro delo. Tako opazujem, kako nezadržno in neustavljivo na površje plavajo novi. Novi njihovi obrazi. Stari in mladi. Kar pa je ogabno. Res ogabno.