Za svojo cvetličarno, vedno polno lepega cvetja, Marjan Lovšin pravi, da je nekakšna erotična trgovina, rastlinski sex shop. Ob torkih in četrtkih mu pripeljejo cvetje iz Holandije, ob sobotah iz Italije. »S tem ni še nič narejenega, potem je treba to še prodati, vendar se ne pritožujem, dobro gre,« pravi Lovšin, zadnje desetletje, dve pojem odličnega cvetličarstva pri nas. Vedno poskuša nekaj novega, pred leti je ob Ljubljanici odprl galerijo z umetniškimi vazami, drznimi in čudovitimi, takšnimi, ki sploh ne potrebujejo cvetja. Zdaj poskuša z nagačenimi pticami, ki se, ujete v steklenih kockah, skrivajo v bogastvu njegove cvetličarne. Marjan je nenavadna kombinacija pragmatika in umetnika, veselega, skoraj zafrkantskega in razmišljujočega, samosvojega človeka.
Kako se je z gospodarsko krizo spremenil odnos ljudi do cvetja?
Za marsikoga na primer ni več samoumevno, da se za rojstni dan pokloni šopek. Za cvetličarja je lahko to sicer dobro, saj te prisili, da ves čas razmišljaš in delaš. Seveda je treba prej ali slej najti svoje kupce, to ne morejo biti kar vsi. Moraš se odločiti, kam se boš usmeril, koga boš nagovarjal in kako boš delal. Potem prihajajo k tebi tisti, ki jim je ta način dela všeč. Jaz mogoče delam za zahtevnejše, takšne, ki vedo, kaj jim je všeč, obenem pa so pripravljeni zaupati presoji profesionalnega cvetličarja.
Vaša cvetličarna slovi po izvirnih rešitvah.
Naši kupci razumejo, da imamo nekaj, česar drugi nimajo, obenem pa tudi to, da gre pri nas za zaupanje, da lahko naročiš cvetje po telefonu in veš, da boš zadovoljen. Mogoče je na splošno res upadla priljubljenost cvetja, vendar lahko na ta način pri nekaterih ljudeh to priljubljenost celo dvigneš.
Je zahtevnim strankam težko ugoditi?
V bistvu gre za preproste stvari, na primer rešitve, ki olajšajo dostavo. Tisti, ki so zadovoljni, nas priporočajo prijateljem in znancem, in tako k nam prihajajo novi ljudje. Ves čas pa moraš ponujati nekaj novega in dobrega.
Nenavadno je, da vaša cvetličarna sploh nima spletne strani.
Mi nimamo končnega, kataloškega izdelka, vse je à la carte, izdelano po meri, zato smo se s spleta umaknili. Po začetnem prepričanju, kako fino je po spletu prodajati množici, smo ugotovili, da je sicer res mogoče navdušiti veliko ljudi, obenem pa odsotnost ciljnega nagovarjanja kupcev povzroči veliko težav in praktičnih nesporazumov. Vse skupaj je preveč splošno in nekonkretno, nekdo želi naročiti poročni šopek, ti pa o njem nič ne veš in bi potreboval preveč časa za pisanje elektronske pošte, da bi izvedel, za koga moraš ta šopek pripraviti. Zato smo se raje vrnili na stari način dela – treba nas je poklicati, se najaviti, se dobiti in se pogovoriti. Tako se izognemo napakam, težavam in zmotam.
Petnajst let ste vztrajali na elitni lokaciji ob Ljubljanici, potem pa ste pred nekaj leti, v občutljivem času gospodarske krize, cvetličarno preselili za Cankarjev dom, in kot pravite, vam je potem posel še bolje stekel. Kako je to mogoče?
Do tega, da v krizi naš posel celo raste, nas je pripeljal splet okoliščin. Na prejšnjem mestu je potem, ko so zaprli cesto, promet opazno upadel, ljudje niso več vedeli, kako naj pridejo z avtomobilom do nas. Imel sem občutek, da gre vse skupaj narobe, treba se je bilo odzvati, nekaj spremeniti. Težko je bilo ugotoviti, kaj je prava rešitev, nisem vedel, kako bi stopil iz začaranega kroga.
Vendar vam je uspelo?
Včasih je tako, da je tvoj problem izjemno velik zate, za nekoga drugega pa sploh ne, in če imaš ljudi, ki ti hočejo dobro, sploh ni treba veliko, da te obrnejo v drugo smer in ti pokažejo pravo rešitev. S tem, ko smo cvetličarno preselili, se nismo le premaknili, ampak smo tudi dali nov zagon veliko stvarem. Zelo težko mi je bilo razumeti, kaj je treba v krizi storiti, da bi jo izkoristil sebi v prid, ko pa sem enkrat naredil pravo potezo, sem se znašel v pravem položaju, in naenkrat so se odprle nove možnosti. Odkar smo na novi lokaciji, imamo vsako leto za približno petino več prometa.
Pred krizo ste veliko cvetličnih aranžmajev prodali mestnim oblastem, protokolu in vladnim institucijam, potem je ta posel opazno upadel.
Po koncu predsedovanja Slovenije Evropski uniji so mi že sredi leta povedali, da so porabili ves denar za te namene. Ni mi preostalo drugega, kot da si rečem – pot pod noge! Intenzivno sem se spraševal, kdo me v takšnih okoliščinah potrebuje, in tako smo se preusmerili na hotele. Seveda je bilo treba za njih pripraviti novo ponudbo, nekaj povsem novega. Tako se je zgodilo, da sem konec leta 2009, ko se je kriza pri nas zares začela, podpisal največ poslovnih pogodb. Zdaj oskrbujemo s cvetjem šestnajst hotelov. Posredno to povleče za sabo še veliko dogodkov, odpirajo se nove in nove možnosti.
Imate poleg hotelov tudi druge večje institucionalne kupce?
Seveda, še vedno delamo tudi z državo in mestom, sodelujemo tudi s pomembnimi in uglednimi podjetji pa tudi z manjšimi, uspešnimi podjetji, marsikatero niti ni zelo znano, vendar jim gre dobro in dajo nekaj tudi na ta vidik svoje podjetniške pojavnosti.
Pri cvetličnih aranžmajih za ustanove je treba upoštevati stroga formalna pravila, koliko je prostora za ustvarjalnost in domišljijo?
Seveda moraš upoštevati zakonitosti določenih dogodkov, vendar pa se najmočnejša ustvarjalnost poraja prav tam, kjer so zakonitosti najpomembnejše in najbolj definirane. Poskrbeti moraš le za ustrezno ravnovesje.
Lahko to ponazorite s konkretnim primerom?
Ob začetku slovenskega predsedovanja EU so nam naročili cvetlično okrasitev v Bruslju, želeli so belo-modro-rdečo dekoracijo, za nameček pa še kaj rumenega. To ni bila lahka naloga, spraševali smo se, kje najti harmonijo, obenem pa nismo imeli veliko časa za premislek, vse skupaj je bilo treba narediti hitro. Najprej sem odpisal rumeno, težava pa je bila tudi z modro – kje najti v naravi modro, ki se ujema s tisto na zastavi? Avstrijci so pred slovenskim predsedovanjem svojo rdeče-belo rešitev izpeljali zelo inovativno in kakovostno, zato je bila naloga še težja. Bila je pomlad in vzeli smo bele tulipane, jih postavili v črte, proge, vmes pa smo postavili krogle rdečih nagljev. Modro rešitev smo našli v obarvanih posodah z vodo.
Torej je s cvetjem še vedno mogoče očarati?
Če svoje delo cvetličarja dobro zastaviš, ga vidiš v celoti, če vidiš, kje je začetek in kje konec, tudi drugi to pozitivno sprejmejo. V tem smislu je bila tista voda v Bruslju pravi hit, vsi so jo hodili gledat, kar božali so tiste naglje. Po eni strani je bila postavitev mogoče zelo omejena, hkrati pa tudi inovativna in kreativna.
Videti je, da vam tudi po dvajsetih letih delovanja še ne bo zmanjkalo ustvarjalnih zamisli. Kako uspevate biti drugačni?
Kot cvetličar delam trideset let, na svojem pa sem zadnjih osemnajst let. Vendar ne gre le za cvetličarstvo. V svoji branži si zelo težko napreden, če tudi sicer ne razmišljaš napredno, če nimaš izdelane svoje filozofije. V življenju sem imel možnost biti tudi sam, dovolj neobremenjen, si vzeti dovolj časa zase in za razmislek, imel sem trenutke, ko sem lahko zadihal, mogoče sem tudi odprt za modrosti, ki mi jih prinesejo drugi ljudje. To so lahko povsem preproste stvari.
Veliko razmišljate, imate radi filozofski pristop?
Pomembno se mi zdi zavedanje, da takrat, ko imaš v sebi preveč slik iz preteklosti, zgodovine, zmanjka prostora in nisi več odprt za kaj novega. Zato moraš te zgodbe zavestno umikati iz sebe. Moja filozofija je, da tega, kar se je dogajalo in smo delali včeraj, sploh nimam več v spominu. Nenehno sem odprt za nove stvari, in to ne velja le poklicno, ampak na splošno v življenju. Ne živim od spominov, in ko vidim, da je veliko ljudi že iz moje generacije nenehno zazrtih v preteklost, postanem kar nemiren.
Zdi se, kot da je to problem celotne naše države.
Da, neprestano se gleda nazaj, politika se zateka v prepire, še vedno pogrevamo drugo svetovno vojno. Če nenehno gledaš nazaj, se boš prej ali slej spotaknil.
Kako gledate na smernice v cvetličarstvu?
Smernice so globalna stvar in nihče jih ne more ustvariti neodvisno od tega dejstva. Če hočeš biti v trendu kot cvetličar, se ne smeš omejevati le na cvetličarstvo, opazovati moraš, kaj se dogaja v glasbi, videu, arhitekturi, modi, slikarstvu. Vidiš, kam se stvari razvijajo, in šele tako razumeš globlje dogajanje. Zdaj je bilo na primer veliko nežnih, rožnatih, kožnih, vintage barv, prišla je romantika, vse te smernice so bile prej zaznavne v glasbi, v videospotih kot v cvetličarstvu. Obenem pa je tisto, kar si označil za trend, v istem trenutku že passé, vse je tako živo in gibljivo, da je izjemno težko slediti, gre za globalno silo, v kateri težko sodeluješ brez intuicije.
S svojim ustvarjanjem ste navdihnili vznik novih cvetličarn, vendar se jih je vsaj nekaj tudi kmalu zaprlo.
Seveda so tudi drugi, ki postavljajo merila in dajejo ideje. Pri tem pa je zelo pomembno, da nikoli ne razmišljaš, kje si, tvoje stvari se morajo dogajati neodvisno od lokalnega okolja. Če hočeš ostati aktualen, moraš razmišljati univerzalno. V tem smislu nimam predsodkov, ni stvari, ki je ne bi hotel vsaj poskusiti narediti. Ljudje smo lačni novih stvari.
Vendar moraš verjeti v svojo ustvarjalno moč.
Dokler ne razumeš svoje filozofije in le kopiraš, si drugi, tretji, nikoli pa prvi, s svojo idejo. Lahko sicer zdržiš nekaj časa, vendar neizogibno obstaneš in izgubiš kreativno moč. V svoji branži pogrešam mladega človeka, ki bi vrgel kost, zdramil sceno. Tudi za svojo novo cvetličarno čutim, da bo aktualna še pol leta, eno leto, potem pa bo treba naprej, narediti nekaj novega.
Vam to ne bo težko?
Ni problem imeti dobre ideje, problem je zdržati nad vodo. Lahko odplavaš dolžino, dve, tri, kaj pa peto, deseto? V tem smislu bi bil dobrodošel neki novinec, ki ne bi dovolil, da se stari uspavamo. Obenem občudujem ljudi, ki so uspešni na dolge proge, ves čas delajo aktualne stvari in ostajajo korak pred vsemi drugimi. Sprašujem se, v čem je skrivnost, da lahko neko stvar tržiš sto, dvesto let, da ustvarjaš večno stvar. To so lahko le stvari, narejene z inovativnostjo osebe, ki za tem res stoji.
Neminljivo, večno stvar je v cvetličarstvu tako rekoč nemogoče narediti – ste v tem smislu nesrečen umetnik?
Ni pomembno, ali si kipar, slikar, čevljar ali cvetličar. Potrebuješ le naboj, strast. Veliko umetnikov ima erotični prizvok, vendar ne v banalnem, dobesednem, ampak v širšem smislu. Rože so lahko zelo erotične, kot celota vonja, oblike, barv, zapeljivosti. Ko me kdo vpraša, kaj počnem, se včasih pošalim in odgovorim, da imam neke vrste erotično trgovino, neke vrste sex shop. Tak, bolj rastlinski sex shop. Skozi to šalo pa mogoče kdo dobi povsem nov pogled na zadevo, saj rože res lahko dišijo kot čista ženska.
V čem je torej umetnost?
S svojega ustvarjalnega vidika smo lahko vsi umetniki, kuharji, vinarji, kdor koli. Umetnost je bolj vrsta pristopa, način razmišljanja. V cvetličarstvu v nekem trenutku ugotoviš, da ni treba nič drugega kot ta vonj, oblika, barva, ta misel, materija, iz katere zlagaš čustva in občutenja. Niti ni treba, da imaš kupca ali navodila, stvar te preprosto prevzema in ti si le medij izražanja.
Obenem so verjetno zanimivi tudi kupci rož?
Lahko se zgodijo zabavne in dražljive situacije, pri nekom, ki pride k meni po rože, vidim, kako razmišlja, kaj ga privlači. S pomočjo rož se vzpostavi bogastvo komunikacije.
V govorici cvetja je tudi veliko podzavestnega, simbolnega.
Rože imajo neizmerno moč, ki je zavestno ne razumemo, podzavestno pa deluje. Rezano cvetje ima izjemen naboj, na ljudi vpliva povsem prvinsko, nehote. Lahko se na primer znajdeš v hotelu, ki zelo lepo diši, in naslednjič si želiš spet tja, pa sploh ne veš, da zaradi vonja.
Poskusili ste tudi z galerijo umetniških vaz, boste z njo vztrajali?
Še vedno bi rad zunaj cvetličarne prodajal tudi vaze. Trg je za to zrel, tudi potreba po vazi kot likovni umetnini, praznem prostoru, ki je neodvisen od lepega cvetja, vzajemno pa se dopolnjujeta in nadgrajujeta, je dovolj velika. Tudi cvetličarno bi rad bolj razvil kot nekakšno galerijo. Včasih se mi zdi, da se vse skupaj prepočasi dogaja, ampak če pogledam nazaj, vidim, da se stvari vedno same postavijo v neki red. Življenje te samo nekako drži, da nikjer ne popustiš.
Kaj lahko da cvetje človeku v zrelih letih?
Če nič drugega, spoznanje, da smo še vedno lahko radoživi in veseli.
