Iskal je načine, kako ostati zvest sebi in pomagati ljudem, ki trpijo zaradi odvisnosti, depresije, anksioznosti. Zanimale so ga tradicionalne metode zdravljenja ter naravne rastline in substance, ki so jih uporabljali pred razcvetom farmacije. Verjel je v svojo pot, se izobraževal, vztrajal, pisal članke, vodil raziskave. In tako danes pobira sadove dolgoletnega truda; je terapevt medicinske hipnoze in ustanovitelj zavoda za antropološko medicino OMI. Kot sam pravi: Sreča je na strani pogumnih.
Vem, da ste terapevti zavezani tajnosti, a vendarle bi začela z izjavo znanca, ki je prišel k vam na terapijo hipnoze, po njej pa ste mu dejali: »Z vami ni nič narobe, poiščite si nekaj prijateljev in začnite živeti!« Pogosto tako »odslovite« klienta?
Ne, pravzaprav nikogar ne odslovim. (smeh) S temi besedami sem želel poudariti, da smo ljudje prestrogi do sebe, težave prepogosto iščemo v sebi, obsedeni smo z različnimi oblikami psihoterapij. Veste, kaj klientom velikokrat rečem: »To, kar se vam dogaja, je normalna reakcija na nenormalne razmere, v katerih živite. Vi niste bolni, bolni bi bili, če bi se v tem dobro počutili.« Seveda vsako stanje, ki ni v ravnovesju, na dolgi rok vodi v bolezen, ampak to stanje je logična posledica tega, da smo v napačnem okolju; ali je to poklic, ki nam ne ustreza, ali partner, družina ali sodelavci, s katerimi se ne razumemo, ne nazadnje, tudi klima nam lahko ne ustreza. Tako da ne smemo kriviti sebe za vse težave, težave so povezane. Mi smo takšni, kakršni smo, in okolje je takšno, kakršno je, samo včasih ne gremo skupaj. Treba si je pač priznati; ta služba ni za nas, ta partner ni za nas!
Ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo s človekovo duševnostjo, se pogosto pripisuje, da s tem rešujejo lastne težave. Morda tudi vi tako rešujete kakšne travme iz otroštva?
Moram povedati, da sem se na uvodni tečaj pri prof. Pajntarju, ki je začel opravljati porode pod hipnozo, prijavil zgolj iz radovednosti. Bil sem velik skeptik, ali hipnoza sploh deluje. Ko pa me je profesor hipnotiziral, se je pokazalo, da sem pravzaprav prevelik perfekcionist, pretirano natančna oseba. Tako mi je dal pod hipnozo sugestijo, da lahko malo popustim. In res mi je uspelo svojo pretirano natančnost spraviti v obseg, ki je bolj primeren za življenje. To mi še danes prav pride, da nisem prevelika tečnoba.
Zakaj je v današnji družbi toliko odvisnosti, depresije, anksioznosti? Zakaj ljudje vztrajajo na napačni poti in obenem za težave, kot ste omenili, krivijo sebe?
Mislim, da smo izgubili stik s seboj. Vzgoja nas je preveč »obrusila« v obliko, ki jo od nas želi okolica. Ogromno ljudi je, recimo, v napačnem poklicu, ali gre za družinsko tradicijo ali pa so ga pridobili po sistemu nagrajevanja, ki je podlaga za razvoj zasvojenosti. Želiš si nagrade, zato izpolnjuješ želje drugih in se odmikaš od tega, kar si. Počasi razprodajaš samega sebe. Ampak tvoje sebstvo, tvoja duša ostaja ista, saj si po srcu na primer kuhar, in ne zdravnik, kot so ti dopovedovali, in le tak si lahko v stiku s samim seboj. In potem ljudje, namesto da bi zamenjali poklic, delajo na sebi, loščijo svoj ego, a počutijo se vse slabše, saj tonejo v napačno smer. In gredo od enega terapevta do drugega, od enega zdravila do drugega, od enega statusnega simbola do drugega. V resnici pa delo na sebi ne bi smelo biti tako, ampak na odnosu z okolico. Slovenski rek Najprej pometi pred svojim pragom običajno razumemo v kontekstu, da je treba razčistiti pri sebi, ampak reče se pred pragom in tukaj je ta stik s svetom. Prag je točka, kjer lahko, jaz verjamem, popravljamo zadeve. Ker na pragu lahko koga sprejmemo ali pa tudi odslovimo, to je bistveno, ne pa da do podrobnosti čistimo notranjost hiše.
Če prav razumem, gre za psihoanalitično razlikovanje, ki ga je utemeljil K. Gustav Jung, med egom, ki nastane v interakciji z okoljem, in sebstvom, globinskim centrom osebnosti. Večji ko je konflikt med njima, večje so psihološke težave. Kako pri tem pomaga hipnoza?
V hipnotskem stanju se moč ega zmanjša in človek je bolj v stiku s svojimi željami, kar pomeni, da se poveže s svojim sebstvom. Moj cilj pri delu je, da ljudje ozavestijo to, kar si v resnici želijo, da vzpostavijo stik s svojim pravim jazom, z otrokom v sebi, da spet zaživi. Potem pa je treba vse to, seveda, uresničiti. Na primer, če oseba pri 40. ugotovi, da noče več delati kot zdravnik, za kar se je dolgo izobraževala, in da hoče postati kuhar, za kar nima izobrazbe, nastane težava. Rešimo jo lahko tako, da, recimo, zmanjša obseg strokovnega dela in tako pridobi čas za kulinariko kot hobi. Stiska je namreč vedno rezultat več elementov; eden lahko delno ublaži drugega. Vedno pa težave rešujemo postopoma, nikoli ne odpremo vseh front naenkrat, iščemo kompromise in proces se počasi premika na bolje.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
