Reka nato razpolavlja ozemlje občine, tako da se nekatere vasi raztezajo čez oba bregova. Na stoletja tesno priprto mejo spominja še komaj kaj, razlike med državama pa niso le ostale, še povečujejo se. Kažejo se v sestavi prehajalcev čez mejo: velik del naših ljudi si je našel delo na razvitejši strani, od tam pa k nam prihajajo predvsem pohodniki in izletniki, ki odkrivajo lepote krajinskega parka treh dežel, ter nakupovalci cenejših dobrin.
Z Gabrijelo Gider, eno od ustanoviteljic Zavoda za turizem, kulturo in prosti čas Goričko, si seževa v roko pred nekdanjim gasilskim in družbenim domom v Ropoči na spodnjem koncu občine. Seznanila sva se že z dopisovanjem, a je vprašanj še za dolg seznam. Na prvo, od kod nenavadno ime vasi, Ropoča, takoj dobim odgovor: »Po izročilu so imeli mlin, ki je ropotal dan in noč …« Prostovoljni gasilci, ki so svoj kraj imenovali Mala vas na sončni strani Goričkega, so si v dolini med cesto in mokrišči ob Ledavskem jezeru uredili nenavaden poligon, namenjen tudi športu in zabavi. Poseben spomenik vaške gasilske tradicije, ki je imela svoj čas kar dve četi, pa stoji višje pri vaški kapeli: tako majhen gasilski dom, zaznamovan z letnico 1932, da bi težko našli manjšega.
Med ugibanjem – ki ostane brez odgovora –, od kod ime naslednje vasi, Pertoče, nadaljujeva po razglednem slemenu do farne zaščitnice svete Helene. Moderna, s pokopališčem obdana cerkev z ohranjenimi deli gotske prednice je zanimiva že sama zase, posebno znamenita pa je postala leta 2009, ko je notranjščino z oltarjem ne le okrasil, temveč tudi oblikoval znameniti pater, Prešernov nagrajenec Marko Rupnik. Z 92 kvadratnimi metri je njegov zlato lesketajoči se mozaik drugi največji v Sloveniji!
Nadaljujeva mimo večeslavskega gasilskega doma z lesenim stolpom in se ustaviva pri Perševem križu, pravzaprav visoki sveže prebeljeni kapeli na Gomili. Spremljevalka pove, da naj bi bili tam po ustnem izročilu pokopani turški vojaki, ki so se leta 1664 vračali iz bitke pri Modincih.
V soteski Ledave
Iz Večeslavcev slediva kažipotom skozi Fikšince in Kramarovce do Ocinja. Večinoma nemško prebivalstvo teh treh vasi so ob koncu druge vojne izgnali, na njihove domove pa naselili slovenske družine. Sama vasica Ocinje ni nič posebnega, ima pa na pokopališču v strmem bregu tik ob meji zelo nenavaden, že leta 1750 iz brun stesan zvonik s štirikapno streho. Od tam se ob Serdiškem bregu spustiva v dolino in se znova ustaviva šele ob meji z Avstrijo. Na mejnem prehodu Sotina ni zapornic in nikjer tudi ne žive duše, kar je gotovo po godu tamkajšnjim vidram in drugim plahim živalim. Vodnica pripomni, da ni vedno tako, saj se tam, že globoko v krajinskem parku treh dežel, sreča več pohodniških in kolesarskih poti.
Skozi slikovito sotesko Ledave se vrneva dober kilometer nazaj in se nedaleč od kamnoloma ustaviva pri Dajčevem mlinu, ki skupaj z žago edini od vseh nekdanjih obratov te vrste ob Ledavi deloma še služi namenu. Zdaj je tam živo v obratu za proizvodnjo biomase in predvsem v novi oljarni. Povzpneva se na 418 m visoki Sotinski breg. Nič čudnega, če domačini to najvišjo točko Prekmurja s 17 metrov visokim lesenim razglednim stolpom z zvonom želja ter meteorološko postajo ljubkovalno imenujejo Prekmurski Triglav. »Imamo pa tudi Ljubljano in Maribor,« se hudomušno nasmehne Giderjeva, ko se vračava v dolino. Ne šali se, tako pravijo romskima zaselkoma, od koder tudi nekaj mladih odhaja na delo v Avstrijo.
Vrbe, mlini in mlinčki
Pri že štirideset let opuščenem Fartekovem mlinu v Serdici nižje ob reki naju objame tišina, ki jo moti le žuborenje vode, speljane v slap, ki pa pada v prazno, saj je hudournik že odnesel pogonska kolesa. Od tam slediva Ledavi do Nuskove, kjer si velja vzeti nekaj več časa. Najprej za park miniaturnih hišic levo ob cesti, ki ga prihajajo občudovat od blizu in daleč. Podjetnega Karla Bertalaniča, ljubitelja in poznavalca pomurske stavbne dediščine, je bolelo izginjanje značilnih domov in gospodarskih poslopij, zato jih je sklenil vsaj nekaj ohraniti v pomanjšanem merilu, a kar se da zvesto posnetih po originalih. Ponosen je na vrteči se mlin z žago in na miniaturo lesenega pokopališkega zvonika v Ocinju, pri katerem je porabil tudi enaka gradiva. Kot bi šlo za prave zgradbe, ima svoje hiške zavarovane in jim obnavlja strehe, jezijo pa ga polži, ki puščajo sledi na belih stenah.
Vrbova pot pripelje v nasprotno smer do še ene znamenitosti – do slatinskega vrelca na koncu edinstvenega drevoreda častitljivo starih vrb, ki jih je z mladimi drevesi vred menda toliko kot nikjer drugje pri nas. V občini je izvirov slatine sicer še več, a je ta najlepše urejen in najbolj obiskan. Odkrili so ga, ko so v 60. letih iskali termalno vodo, po strokovni analizi, ki je pokazala, da gre za eno naših najboljših mineralnih vod, pa seveda niso bili razočarani.
V središču občine, zraslem na stiku Rogašovcev in Sv. Jurija z velikim vaško-gasilskim domom, si prejšnje in zdajšnje stoletje podajata roko. Iz 20. je cerkev župnijskega zavetnika sv. Jurija z 48 okni, štirimi vhodi, še ohranjenim gotskim prezbiterijem in podobo zmagovitega viteza nad pročeljem, iz 21. pa pred petimi leti prenovljeni kulturni dom ter osnovna šola in občinska uprava v isti moderni stavbi. Pod njo sta šolsko in nogometno igrišče NK Goričanka Rogašovci, stopnice pa se pri cerkvi spuščajo do obnovljenega 21 metrov globokega farovškega vodnjaka in učnega čebelnjaka.
Zadnji kos poti se peljeva skozi vasi, ki so, razpotegnjene počez čez dolino, nekaj posebnega. Popotnik namreč na obeh bregovih Ledave in še precej v hrib večkrat naleti na table, ki označujejo začetek in konec naselja, kjer je že bil... Tudi najin krog se, po postanku pri Obalovem mlinu v Pertoči, konča na začetku, v Ropoči.
Poizletniški namigi
Za dušo: razgledi s Serdiškega, Sotinskega pa tudi nižjih vrhov in slemen na dolino Ledave ter naprej po Pomurju; ogled sijajnih mozaikov patra Rupnika v cerkvi sv. Helene na Pertoči: srečevanje z zaščitenimi rastlinami in živalmi ob zaraščenem severnem robu Ledavskega jezera; tišina med starimi vrbami ob izviru pri Nuskovi, kjer je tudi rastišče redke rumene ameriške perunike; ogled Bertalaničevega parka miniaturnih hišic; postanek pri Fartekovem in Obalovem mlinu, ki sta že obmolknila, notranjost je zapredena v pajčevino, idila pa je še …
Za telo: pohod po nordijski panoramski poti Fikšinci, ki poteka deloma po avstrijski strani skozi senčne gozdove, mimo travnikov, sadovnjakov in nasadov ribeza, deloma po Goričkem, kjer se z višjih točk ponuja panoramski razgled vse do vulkanskih hribov v Avstriji. Kolesarjenje, lov, ribolov v Ledavskem jezeru, poleti in jeseni nabiranje gozdnih sadežev.
Za želodec: Gostišče Kuzmič, Sv. Jurij 10, (041-669-473, www.gostisce-kuzmic.net); Gostilna Rogan, Večeslavci 3 (02/558-81-47); Ekološka turistična kmetija Čebelji gradič, Serdica 116 (apiterapija, prenočišča, 041-761-050, www.cebelji-gradic.com); Sadjarstvo Ficko, Rogašovci 78 (domače marmelade, likerji, sokovi, 041-713-450, www.sadjarstvo-ficko.si). Domači narezek in vino se dobi v Okrepčevalnici pod Brajdo, Nuskova 31A (02/557-12-30) in Vinotoču Štesl, Fikšinci 17 (02/557-14-21). Vina Gjerkeš, Fikšinci 49 (prodaja in pokušina 041-623-125, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.), Oljarna Dajč, Sotina 16b (pokušina bučnih semen in olja, 041-915-961).
