Reset

Dnevnoinformativne oddaje sem gledal še desetletje ali več potem, ko sem prenehal spremljati preostali del naših televizijskih programov. Prvič zato, ker naj bi na teh projektih po TV-postajah delali še najbolj pismeni in najbolj razgledani ljudje, drugič zato, ker so bile prve na internetu. No, pred leti se je končalo še to. Moj stik z mediji je dolgo vzdrževal le še časnik Finance, a sem tudi to branje, celo ob dejstvu, da se z velikim odstotkom njihovih tez strinjam, opustil. Zakaj? Ker me informacije o naši državi in njeni ekonomiji spravljajo v slabo voljo. Saj je težko verjeti, a tudi cinizem ima svoje meje. Ali pač?

Ne glede na svoj sicer radovedni karakter se bolje počutim, če medijem dovolim, da me samo kontrolirano in omejeno filajo z zgodbami, kaj vse so pokradli politiki, kaj vse si je dodatno priborila državna uprava, kaj vse so novega dosegli sindikati in kdo vse je pri nas lahko državno vzdrževan umetnik.

Vendar če prebiraš stare članke ali zapise, hitro ugotoviš, kako brezčasna so jamranja in ugotovitve intelektualcev, da bo svet vzel hudič, in kako konsistentna je želja večine po odrešeniku, ki bi nas, tudi če bi se pojavil, moral odrešiti najbrž predvsem nas samih. Ideja o izkoriščanju večine iz vrst manjšine ni vezana ne na čas, ne na prostor, ne na ureditev. Je planetarna, če že ne galaktična. In ne nazadnje, še vsaka generacija je naslednjo razglasila za izgubljeno.

Če nisem posebno verjel v generacijo današnjih štiridesetletnikov, očitno upravičeno, saj so odraščali v preveliki blaginji, pa toliko bolj verjamem v generacijo današnjih najstnikov. Resda jim čevlje še vedno zavezujejo mame, samo njihov posel ne bo zavezovanje čevljev, temveč najbrž kaj, kar že pri petih letih obvladajo bolje od povprečnega petdesetletnika. Ugibajte. Tudi očitek razvajenih damic, da jih bodo bodoči moški v primeru agresije lahko branili le s pincetami in britvicami, ni najbolj korekten, saj so jih takšne naredile same, obenem pa moški ob prvih kapljah krvi pinceto kaj hitro zamenja za nož ali sabljo. Načeloma! Menim, da bodo ljudje, ki nastajajo iz današnje generacije najstnikov, spet zlata generacija. Nezamorjeni, neutesnjeni, svobodnega duha in z jasnimi načeli, kaj hočejo in predvsem česa nočejo. Topogledno smo mi kot generacija bolj megla, če si to priznamo ali ne.

Zato je na stvari mogoče gledati tudi drugače. Slovenija je posebna država. Kot dom ima tako slabosti kot tudi prednosti. Nič ni narobe, če želimo odpravljati slabosti, a da bi se človek zaradi tega ravno požrl, ne kaže, sploh če pomislimo na goro prednosti, ki nam jih naša državica ponuja. Kdor ne ve zanje, naj gre delat in živet v tujino. Prepričan sem, da jih bo kaj hitro uvidel. Majhnost in naša mentaliteta sta tako specifični, da je naša kolektivna neobčutljivost za korupcijo, kraje, privilegiranost in krivice vseh vrst najbrž edini racionalni obrambni mehanizem. Legitimna izbira v nekem trenutku. Izbira, ki pa ne obljublja, da nam nekoč ne postane dolgčas in ne izkopljemo orožja dedov ter vsega skupaj resetiramo. Nekje globoko je tudi to v naši krvi.