Ne morem se otresti občutka, da so določene teme, ki jih ljudstvo periodično gloda do nezavesti, manipulacija. Ne bom špekuliral, od koga in za koga, vendar nikoli, ko ena od tem železnega repertoarja nebuloz umakne pozornost ljudi z resnih problemov v državi in jih že spet spre, ne morem verjeti, da so res tako butasti. Ali pač?
Ena najbolj zguljenih tem omenjenega repertoarja je vprašanje pedrskih porok. Ljudje smo že po naravi fobični v povezavi z vsemi stvarmi, ki se nam ne zdijo naravne. Tako smo najbrž skoraj vsi tudi malo homofobični, kar je prav tako normalno. Sem pa prepričan, da obstaja vsaj dvajset človeških fobij, ki so bolj problematične, naredijo več družbene škode in bolj ovirajo naš razvoj kot homofobija. Vendar moč in vpliv dobro organiziranega homoseksualnega lobija, o katerem sem, mimogrede, že pisal, skrbita za aktualnost omenjene fobije.
Naj se najprej opredelim. Čeprav osebno ne verjamem v tako imenovani pedrski gen, za katerega je veliko homoseksualcev napačno prepričanih, da je ključ do izenačitve vseh pravic v vsaki družbi, menim, da ne bi storili nič narobe, če bi reagirali, kot da ta res obstaja. Povedano preprosteje: osebno bi homoseksualnim parom izenačil vse pravice s heteroseksualnimi. Bodimo realni, perspektivno drugače itak ne gre. Družba na koncu tako ali tako sprejme vse. Sprejela je koruznike, matere samohranilke in pankrte, zdaj počasi sprejema pedre, in vrag si ga vedi, kaj nas še čaka. Vendar vse te deviacije so v resnici otroci te iste družbe, mar ne?
Ko berem ali poslušam psihoanalitika Romana Vodeba, je težko, da se po eni strani ne bi strinjal z večino njegovih tez, po drugi pa se mi zdi popolna degeneracija družbe, v mirnem okolju, nekaj povsem naravnega. Saj ni naravno, da ena rasa za vekomaj vlada temu planetu. Kaj pa vemo, koliko civilizacij je prek svoje popolne degeneracije in posledičnega propada omogočilo nastanek naše. Sto let nazaj je večina prezirala nezakonsko žensko z otrokom, danes prezirajo pedre, čez sto let pa bodo ljubezen, seksualna navezanost in kakopak tudi poroka s papagajem, psom, drevesom ali mostom najbrž nekaj povsem normalnega. Pogovori tipa: »Ali prideš na Francljevo poroko s kontejnerjem, ki ga je spoznal na dopustu?« ali pa »Ali veš, da sta se Lojze in Marjetin bicikel ločila, ker mu je med seksom s ketno priprl jajca ...« bodo nekaj povsem normalnega. Zdi se, da je osnovno poslanstvo psihologov, da za vsako deviacijo najdejo psihološko opravičilo, ki jo normalizira. Edino pred parlamentom bo kakopak vreščalo nekaj od Cerkve našuntanih bab, da vse, kar je prav, vendar da se dva poročita z istim drevesom, je pa res nedopustno!
Seveda, pri aktualnih pedrskih špetirih v oči bode predvsem to, da so celo tako imenovani strokovnjaki zmešali vse po vrsti. Od problema spolne usmerjenosti prek legitimnosti porok do posvajanja otrok in otroških pravic, vendar tudi to je le del velike družbene degeneracije, o kateri govorim. Mar nismo sami dopustili, da je za dojenčka namesto lepe dojke in prijaznega maminega obraza povsem dobra zamenjava tudi flaška v očetovi kosmati roki in smehljajoči se brki? In vse, kar spada zraven in sledi! Tudi feministke ne padajo z neba. Potrebujejo družbene razmere, da kalijo, se razpasejo in prosperirajo. Dragi moji, ta boj je izgubljen že dolgo, dolgo nazaj. Vendar samo za tiste, ki ga bijejo.
