Rana ura, slovenskih fantov grob, so modrovale naše prababice. Pradedki pa najbrž le tisti, ki v zlato uro niso verjeli, ali kako že?
Sam sem definitivno nočni tip človeka. Že moj najstniški sobni laboratorij za elektroniko se je vedno odpiral po polnoči, saj prej ni bilo časa. Tudi študiral sem, če sploh, izključno ponoči. Še dandanes grem redko spat pred drugo uro zjutraj, manjka pa ne noči, ko šele po tretji. Vse se tako umiri, otroka trdno spita, še nemška doga je v stanju, ko je niti vlomilci s težkim štemarjem ne bi zbudili. Večinoma brskam po netu za kakšnimi tehničnimi rešitvami, precej pišem, včasih pa prste sprehodim čez kitaro ali klavir. Hišni pajki so neverjetno tolerantna publika. Spanja nikoli nisem potreboval veliko, drži pa, da v jutro potegnem kakšno urico, saj drugače ne gre. Tako se zbujam nekje ob osmih in pozajtrkujem do devetih. Spanje med šesto in osmo zjutraj mi pomeni največ. Tudi če grem na primer spat pred polnočjo, bom cel dan čuden, če bom moral vstati ob šestih. Po drugi strani lahko grem spat šele proti četrti zjutraj, a bom po štirih urah spanja spočit in pripravljen na borbe dneva, ki sledi.
Včasih se mi vseeno zgodi, da moram zaradi tega ali onega vstati precej zgodaj. Nazadnje je bilo to pred dnevi, ko sem šel na menedžerski zdravniški pregled na Bled. Saj veste, enako kot tehnični pregled avtomobila, le da traja dva dni, da ti cevi poleg v auspuh porivajo tudi v vse druge odprtine telesa in da se za težave, ki jih morebiti odkrijejo, rezervne dele dobi prekleto težko. Starega avta se ne vozi na servis, vedno kaj najdejo, mi pogosto pravi kolega Andrej, vendar, odkar imam otroka, poskušam biti odgovoren vsaj zaradi njiju, če že imam do lastnega zdravja precej mačehovski odnos. No, mimogrede, registracijo imam bojda podaljšano.
Ko takole malo po šesti zapeljem na cesto, imam podzavestni občutek, da poleg kakšnega prepotentnega vaškega petelina in gozdnih ptičev, ki so itak ene zgage, ne bom srečal nikogar, vendar je ravno nasprotno. Ljudje se že vsi vozijo v službe, po pločnikih hitijo pešci, mamice kot kakšne razvlečene pajace vlečejo otroke v vrtec in dostavna mašinerija doživlja dnevni orgazem. Kot kakšen vesoljec se vozim skozi ta direndaj in za trenutek dobim občutek, da mogoče celo kaj zamujam. Vendar je to zanesljivo posledica tega, da mi je vse neznano in novo, po nekaj takšnih dneh bi vsekakor tako ali tako preklopil nazaj na svoj običajni ritem. Polega tega vsega itak ne moreš imeti. Če bi se tega zavedali vsi, no, ali pa vsaj nekateri, bi bil svet bržkone lepši, mar ne?
Danes sem se spet zbudil lepo ob osmih. Takrat večina že popije svojo jutranjo kavico, ki jim z obrazov odplakne zabuhlost in nervozo. Ljudje do takrat postanejo spet prijazni, saj se znova sprijaznijo s svojim življenjem. In ko imaš ravno vseh počasi zadosti, gredo spat. Meni pa ostane še četrtina dneva.
Strokovnjaki za dolgo življenje svetujejo, naj spimo osem ur in vstajamo zgodaj. Najbrž mi ne bi predvideli pretirano dolge življenjske dobe. Vendar življenje ima čuden smisel za humor, in vrag si ga vedi. Nameravam živeti večno. So far, so good ali za zdaj deluje!
