To, da so najboljši sosedov pes, prijateljeva jahta in bratovi otroci, je večini jasno. Po metodi »radosti brez skrbi« bi na ta seznam lahko dodali še marsikaj. Za nekatere mamin avto, za druge kuhinja in pralnica staršev, za koga tretjega pa žena prezaposlenega šefa.
Moj brat, ki sem mu bil poročna priča prejšnjo soboto, bo na ta seznam zagotovo dodal tudi prijateljevo poroko. Lastna poroka, kot je ugotovil, je skupek priprav, časovnih obveznosti, stresa in skrbi. Ter seveda stroškov. Ti se predvsem seštevajo in še tam, kjer bi se morali odštevati, se po navadi zalomi. Sodobni pari, ki ne marajo, da žlahta skupaj nanosi pralne stroje, pomivalce, toasterje, friteze in televizorje, pogosto sledijo ameriškemu ali židovskemu pristopu do teh stvari. Ameriški je ta, da že vnaprej narediš seznam in rezervacijo stvari, ki jih potrebuješ iz najbližje veleblagovnice, židovski pa je še bolj praktičen: če že misliš kar koli dati, daj keš!
Osebno izkušenj s poroko nimam, vendar mi je ta slednji način, če že, nekako najbolj blizu. Tudi na poroke, kjer so bili sistemi obdarovanja drugačni ali pa jih sploh ni bilo, sem za darila vedno uporabljal vrednostne bone. Malo je sicer treba vseeno paziti, saj so ljudje v teh trenutkih čustveno paralizirani, kar povzroči kratkotrajno odsotnost osnovnega smisla za humor. To po navadi vodi v napačno razumevanje namena. Tako debeluhom ne kupujte bonov za hrano, zdravljenim alkoholikom ne tistih za žgane pijače in puritankam ne bonov za erotično spodnje perilo. Še posebno pazite pri ljudeh, ki se jim tudi po uplahu čustvene paralize smisel za humor ne vrne in ne vrne. Pri nekaterih počaka do ločitve, drugi ostanejo topogledni invalidi za vedno.
Če se vrnem k sistemu obdarovanja mladoporočencev, bi omenil še to, da se eksplicitnemu obvestilu o načinu morebitnega obdarovanja navkljub še vedno najdejo tisti, ki bi svojemu darilu radi umetno pripisali kakšen dodatni evro. Tako na poroke navlečejo slike, kipe, unikatne prte, vaze in pepelnike. Dejstvo pa je, da je večina mladoporočencev bolj vesela desetih evrov kot kipa, ki naj bi bil vreden dvesto. Naj bi bil! Tudi vrednost kakšne slike po navadi pristane na vrednosti kurilnih peletov, ki se jih prihrani z njenim sežigom. Saj mi je žal kakšnega še ne do konca zapitega slikarja, samo bodimo realni.
No, prepričan sem, da večina mladoporočencev poroke ne dela zaradi daril, čeprav statistika kaže, da celo tista pokvarljiva po navadi trajajo dlje kot sodobni zakoni. In bratov obred je bil resnično lep, romantičen in preprost. Ko sem videl njegove solzne oči, medtem ko je nevesta prihajala v vsem svojem ženstvenem glamurju, se je še meni milo storilo. Bratska ljubezen ni iz trte izvita in očitno so občutja nalezljiva. Še posebno če stojiš z ramo ob rami. Skratka lepo! Vendar vseeno sem se, v skladu z uvodoma opisanim konceptom, bolje počutil v svoji koži. V moji skoraj desetletni zvezi s Tejo je bil edini pogovor, ki je vseboval vsaj eno poročno komponento, približno takle: »Erazem, po novem ne morem sama z Levom na Hrvaško, ali imaš kaj proti, če si dodam tvoj priimek?«
»Nimam, srček, prstan pa itak imaš...« OK, stroški so vseeno bili. Nekaj evrov za koleke. Sicer pa poroke itak niso drage. Vsaj ne, če jih primerjamo z ločitvami, mar ne?
