Pust in Valentin

Dva vesela praznika sta imenitno sovpadla. Noben praznični dvojec ne bi bil primernejši za to veselo rajanje, no, vsekakor je pust tukaj kralj. Oba sta moškega spola, kar je tudi zanimivo, a pust mi je bliže in kurentov se vsako leto znova razveselim. Njihove moči, energije in norega hrupa. Ne vem, čemu se bodo ljudje letos bolj predajali, a zanesljivo nam šem ne bo manjkalo. In zagotovo še dolgo – umanjkalo. Ampak da ne zaidem zopet na polje političnega, ker smo od tega že vsi pošteno utrujeni, naj bo ta zapis o valentinovem, o prazniku zaljubljencev, vseh tistih, ki se imajo radi in se spoštujejo. Saj za to gre med dvema osebama, mar ne? Za spoštovanje.

Mlajše kolegice mi pripovedujejo, da je zdaj v odnosih vse drugače. Silno zanimive reči poslušam, kako mladi pari funkcionirajo danes. Če se mi čudimo generaciji naših staršev, bodisi njihovemu medsebojnemu razumevanju bodisi potrpežljivosti (predvsem žensk), še z večjim čudenjem opazujem in poslušam naše zanamce. Ampak, žal, ne zdi se mi prav zelo drugače. Morda za odtenek še bolj brez odgovornosti, zavez, obljub, je, kar je, in bo, kar bo.

Niti malo me ne preseneča, da je toliko samskih, ločenih in predvsem še več globoko razočaranih – do popolne potrtosti. Samo poglejte, v kakšnem ponarejenem komunikacijskem svetu živimo. Ko nas zdrami samo še klic mobitela, ko smo v stalni pripravljenosti na novo elektronsko sporočilo ali pač kateri koli drug brezoseben komunikacijski stik. »Prijateljujemo« z neznanci, s popolnimi neznanci, vse dneve in noči, in se delamo, da nam prija in da nam je takšen živelj popolnoma dovolj. Plehko je vse to in – nevarno. V kakšnem prisilnem jopiču ždimo! Kdaj ste nazadnje v miru, sproščeno in razposajeno spile najljubšo kavico s prijateljico? In seveda, da nista premlevali problemov, ampak sta govorili o malih osebnih uspehih, potovanjih, si izmenjevali dobre novice. Sama se tega skorajda ne spomnim več. Kdaj ste imele ženski večer, ko ste se krohotale bedarijam? Ja, kdaj smo ga imele?

Sprašujem se, ali razumemo, kaj se nam dogaja. Od kod prihaja ta odsotnost duha in zakaj se gniloba časa plazi v vse pore našega telesa? Minljivost človeškega bivanja je silno kratka in naj si v tem odmerjenem času človek neprenehoma puli lase, toči solze in trga kožo? Kdo nam je zagodel ta paradoks ničvrednega tuzemskega bivanja, od kod se je pritihotapil v nas? Zakaj je vse bolj hladno?

No, ampak mi smo pri Valentinu, kajneda. Mnogo bolj kot poplava srčkov v vseh agregatnih stanjih, oblikah in barvah me skrbi osamljenost. Osamljenost današnjega človeka in posledice odmika od prijetnega in toplega. Ob izteku lanskega leta smo v Oni objavili pogovor z dr. Lucijo Mulej Mlakar, antropologinjo in sociologinjo, in je na vprašanje, kaj se nam dogaja v tem potrošniškem svetu (njena je teorija energije obilja), porekla: »Lahko imaš ogromno denarja, a nič časa, da bi ga porabil. Druga skrajnost je nasprotje, imaš ogromno časa in nič denarja. Nekdo tretji ima ogromno znancev, a nič prijateljev, ogromno ljubic in nič ljubezni.« Ja, jedrnato in kruto je orisala naš čas.

Največ in preveč smo izgubili v ljubezni. In prijateljstvu. Mar vemo vsaj to?

P. S.: Želim, da bi razumeli, da nas odnosi opredeljujejo. Do samih sebe, soljudi in vsega živega. In nam povedo, ali smo ali pač nismo. Ljudje.