Prvič in ne zadnjič na Prviću

Prvić, majhen otok nasproti Vodic, je že vsaj desetletje simbol slovensko-hrvaškega prijateljstva, sožitja in sobitja. Z dejanji. V njih ni politike, torej tudi ni zamer, obrekovanja, nevoščljivosti. Le prijateljstvo v pravem, iskrenem pomenu besede. To so potrdili tudi dnevi med minulo sredo in nedeljo. Mestece Šepurina, ki je svojih pet minut slave doseglo lani z najbolj gledanim hrvaškim filmom Duhovnikovi otroci (Svečenikova djeca), ki je bil v celoti posnet na otoku, je gostilo slikarsko kolonijo. Pa ne kakršne koli! To je bilo druženje umetnikov, ki so hkrati prijatelji. Ne oziraje se na to, od kod prihajajo.

Domačini in prvi turisti kar niso mogli verjeti, ko sta svoji platni sredi majhne tržnice na rivi postavila Jože Kotar, umetniški vodja letošnje kolonije in kajpak eden najbolj znanih in prepoznavnih slovenskih slikarjev, dober prijatelj likovnih legend, kot je bil Jože Tisnikar in kot je še danes denimo France Slana, in Šepurinec Zoran Franjić. Umetnika sta klepetala, ocenjevala drsenje čopičev, Jože je gostitelju Zoranu – domačini ga kličejo Frde – neljubosumno svetoval to in ono. Ob Kotarjevem nesebičnem mentorstvu sta nastali deli, ob katerih je zastajal dih. Na drugi strani Šepurine je v globoki senci ustvarjal Moskovčan, ki že nekaj časa skupaj z ženo živi v gorenjskem Ljubnu pri Brezju, Nikolaj Mašukov. Umetnik, čigar ime spoštljivo izgovarja ves likovni svet. Znan po svojih nekonvencionalnih, predvsem abstraktnih in konceptualističnih tematikah, se je tokrat preselil v svet krajine. Dalmatinske krajine z vsem, kar spada zraven. Radovedneži so ga požirali z očmi, njegovi galebi v mestnem mandraču so hipoma postali pravi hit. Kot denimo Kotarjeva oljka, ki so jo udeleženci in organizatorji postavili za simbol kolonije. Z razlogom. Tako kot oljka naj bi se tudi kolonija uprla vsemu slabemu, nevarnemu, škodljivemu in preživela. Da bo res tako, so obisk Prvića ob letu osorej in novo druženje že napovedali še preostali. Od Ljubljančana Boruta Beusa, že stalnega gosta obmorskih kolonij, Mariborčana Gregorja Pratnekerja, ki s svojimi olji na platnu vse bolj strumno stopa na pot uspešnega umetnika, do gorenjskega Štajerca Viktorja Šesta in kajpak Madžara Edeja Pose, čigar krajine sežejo v vrhove tovrstnega slikarstva.

In ker je bila kolonija tudi ali predvsem druženje, so bili večeri in noči zapolnjeni z dalmatinskim melosom v milozvočni izvedbi Gorana Franjića - Njoke, brez katerega ni koncerta Oliverja Dragojevića, in kajpak tudi dalmatinsko kulinariko s pripadajočimi količinami slovenske vinske kapljice iz kleti Zlatka Mavriča - Belice, Danila Steyerja in Zdravka Mastnaka. Stisk rok ob slovesu je dodatno začinil simpatični Bric Darko Velikonja z obljubo, da bo šepurinska kolonija že letošnjo jesen dobila še sestrsko izvedbo v idiličnem Šmartnem sredi Goriških brd. Pa da vidimo!