Dragi ljudje, najbrž ste brali, da je letošnjega februarja rubežnik odpeljal prvošolčka iz osnovne šole blizu Kočevja, šestletnega otroka je po odločitvi sodišča med učno uro odpeljal rubežnik k očetu. Po pripovedovanju mamice naj bi šolska psihologinja med poukom vstopila v razred in otročku dejala, da ga v zbornici čaka presenečenje. Tam ga je bojda pričakal oče v spremstvu sodnega izvršitelja, policista, učiteljice in direktorice kočevskega centra za socialno delo. Bržčas je vsaj ta del zgodbe zelo blizu resnici, kajti o takšnih primerih, skrajno neverjetnih in tragičnih, smo brali že nekajkrat. Prepričana sem, da je način predaje otroka popolnoma neprimeren in da žrtev starševskega nesporazuma ne sme biti ponovna žrtev. Ali ni vsa strokovna kakor tudi laična javnost enotna, da je problem slovenskega pravnega reda v primeru družinskega nasilja prav ta, da žrtev vedno znova postavlja v vlogo žrtve? Ali niso o tem najrazličnejše garniture politikov in strokovnjakov govorile že neštetokrat, na vseh simpozijih, odborih, celo v parlamentu si vsaj enkrat na leto vzamejo čas za tako nepolitično privlačno tematiko? Ja, ampak kruta realnost ubira povsem svoja pota. Priznam, da ne vem natančno, kako intenzivno (domišljeno ali nedomišljeno) melje državno administrativno kolesje ljudi, ker nisem del tega sistema, na srečo, ne kot izvrševalec in bog ne daj kot uporabnik. Ampak vem, da ljudi meljejo in zmeljejo. Zdrobijo in raztrosijo. Z največjo lahkoto. Pač po črki zakona. Rutinsko. Služba je služba, ljudje smo številke v sistemu. Vladajo nam pravila igre. Ali so ta življenjska, nikogar kaj prida ne zanima. Krompir je krompir, kajneda, in človek je človek. V sistemu številk in zakonov povsem nepomemben. Verjamem pa, da bi lahko bilo – in predvsem da bi moralo biti – popolnoma drugače. Kajti šestletnik ni materialna dobrina, lepo vas prosim! Ni nikakršen predmet, celo v črki zakona ne.
Šestletnik se je znašel v vojni nekdanjih partnerjev, zgodba, kolikor jo lahko spremljamo medijsko, je povsem simptomatična. Na podlagi skopih izjav mame in očeta me usoda malčka močno skrbi. Nimam pravice soditi, vendar je njuno videnje lastništva nad otrokom zelo skrb vzbujajoče. Kar so najbrž na pristojnem centru že davno morali ugotoviti. Ampak, kdo bo objel tega otroka z nežnostjo in ljubeznijo? Nekoč mi je eden izmed bolj prizadevnih in razumnih socialnih delavcev dejal, da bi v mnogo primerih, ko se bivša partnerja razhajata nedostojno in kvarno, morali otroka, vsaj začasno, nemudoma odvzeti. Ga namestiti v varno in zanj edino vzdržno okolje, medtem pa mamo in očeta poslati na izobraževanje, v šolo za življenje vse do znosne stopnje zbrihtanosti, ko bi razumela, kaj pomeni odgovornost do življenja, zanju osebno in za njune potomce. Seveda je to iluzija.
Upam, da ste prebrali pogovor s psihologom Maticem Muncem v aktualni Oniplus, v katerem pove: »Številni starši so preprosto moteni.« Ko sem to prebrala prvič, me je vrglo pod mizo. Ni prijetno, priznajmo, če nam nekdo v obraz vrže resnico tako kruto in neposredno. A priznajmo si, res je, in resnica hudičevo boli. Praska in žge, sploh ko nam staršem kdo govori o starševstvu. Od tod pa vam prepuščam misli. V današnji dan.