Proga je Bohinjcem odprla okno v svet

Prihod železnice iz srednje Evrope v naše kraje so Slovenci pozdravili z iskreno radovednostjo ter z veselim in hkrati modrim spoznanjem, da bodo odslej povezani z bližnjim in daljnim svetom. Julija letos bo minilo 110 let od odprtja bohinjske proge in s tem tudi od predaje namenu nekaj več kot 6,3 kilometra dolgega predora. Njegova gradnja je bila pogumno dejanje, predor pa je trajno povezal dve strani Alp. To je bil eden od najpomembnejših izmed 28 predorov na 158 kilometrov dolgi progi med Jesenicami in Gorico, ki je povezala srednjo Evropo ter mesti Prago in Dunaj s Trstom. Bohinjcem je odprla okno v svet. Ko so pogorele fužine v Bohinjski Bistrici, je odprla nove možnosti razvoja, predvsem na turističnem področju.

»V času ministrskega predsednika Ernsta Koerberja je avstrijska vlada sklenila povezati Koroško z Jadranskim morjem,« poroča Tomaž Budkovič v knjigi Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske. »V javnosti je že nekaj časa potekal boj med različicama trase čez Predel ter tiste čez Škofjo Loko in Poljansko dolino. Prvo so opustili, ker je potekala preblizu meje z Italijo. Končno je zmagala bohinjska trasa, ki je bila nekakšen kompromis med omenjenima.«

Po novem letu 1900 so v Bohinjsko Bistrico prišli zastopniki železniškega ministrstva. Dopoldne so se oglasili pri župniku Ivanu Pibru v župnišču. Država je morala najprej odkupiti potrebna zemljišča, vendar so se morali dogovoriti za primerno ceno, saj je bilo zemljišče v Bohinju dragoceno, ker ga je bilo malo. Vodja del inšpektor Fritz je obljubil župniku višjo ceno zemljišč, zato se ljudje prodaji niso več upirali.

Gradnjo predora je prevzelo podjetje grofa Ceconija, ki se je že izkazalo pri gradnji predora Arlberg na progi Innsbruck–Bregenz. Za te zasluge je Giacomo Ceconi prejel plemiški naslov. Prvotni načrt je predvideval dva vzporedna enotirna predora v medsebojni razdalji trideset metrov. Leta 1901 so se zaradi neugodnih geoloških razmer odločili za projekt z enim dvotirnim predorom. Vrtati so uradno začeli že 20. septembra 1900 v Bohinjski Bistrici in 25. oktobra istega leta v Podbrdu.

Obsežna gradnja je zahtevala mnogo dodatnih pomožnih del. Za končno oblaganje so potrebovali veliko klesanih kamnitih kvadrov. Pesek in gramoz za beton so pred predor dovažali z ozkotirno železnico iz savske struge, uporabljali pa so tudi v predoru izkopani material. Elektriko za strojno vrtanje so dobili iz elektrarne, ki jo je poganjala reka Bistrica. Na severnem delovišču so predvideli strojno vrtanje, na južnem pa samo ročno. »Severno delovišče je bilo 27 kilometrov oddaljeno od železniške postaje Lesce–Bled, južno pa 65 kilometrov od postaje Gorica,« pravi avtor v knjigi Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske. »Izkop je potekal v treh izmenah, druga dela pa v dveh. Prvič v zgodovini so v bohinjskem in karavanškem predoru uporabili v ta namen izdelane štiriročne vrtalne stroje znamke Siemens & Halske, ki so jih izboljševali med delom.«

Dvajsetega maja 1904 ob 13.25 je sveder na 3541. metru prevrtal steno, ki je ločila južni in severni talni rov. Uradno so predor prebili 31. maja 1904, prvega maja 1905 pa so vgradili v predoru zadnji sklepnik, to je posebno oblikovan kamen v temenu predora. Do konca junija 1905 so nasuli gramoz. Med 25. in 30 avgustom istega leta so položili levi tir in 19. junija 1906 je po njem zapeljal prvi vlak.

Progo od Jesenic do Trsta je slovesno odprl prestolonaslednik Franc Ferdinand 19. julija 1906. Na postaji Bohinjska Bistrica mu je Štefka Humek, hči bistriškega nadučitelja Martina Humka, izročila šopek.

Bohinjski predor je s 6327,4 metra dolžine najdaljši povsem slovenski železniški predor med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Ob dograditvi leta 1906 je bila njegova dolžina 6338,66 metra, današnjo pa je dobil leta 1945, potem ko so nemški vojaki ob umiku razstrelili severni portal in ga tako skrajšali. Ko je bil znova odprt za promet, so ga obnovili s skromnimi denarnimi sredstvi. Portali velikih alpskih predorov segajo vedno čez pobočje gore in s tem umetno podaljšujejo dolžino. Vhod v predor so postavili zelo preprosto. Zgradili so ga tesno ob gori, s tem pa se je prvotna dolžina skrajšala za 11,26 metra. Zaradi tega zgodovinskega dogodka je bohinjski predor edini veliki gorski prelazni predor, ki nima ohranjenih obeh originalnih portalov in je zato s severne strani prisekan.