Češ, kaj nam bo avtomobil, ki ni ne tič (bencinski) ne miš (električni). Takrat so bili pač moderni dizli … Časi so se spremenili, dizli so manj zaželeni, zdaj je moderna alternativa. In prius je tu kot naročen, saj je več kot očitno že prebolel vse otroške bolezni.
Četrta generacija priusa, ki je letos zapeljala na ceste, ni ostala neopažena tudi zaradi posebne oblike. Avtomobil je poln odsekanih linij, ki spredaj še ne burijo duhov, o zadku so mnenja bolj različna. A naj bodo, s tem se Toyota srečuje vseh 20 let in tudi zato je prius vse drugo kot konfekcija iz kakšne avtomobilsko močne evropske države.
Spomnim se, ko me je pred leti na avtomobilski črpalki gospod prosil, ali mu lahko pomagam, ker (očitno ravnokar novega) priusa ni znal zagnati. V resnici ga je znal, a avtomobil je ostal (električno) tih in čakal na to, da voznik porine prestavno ročico v položaj D. Povsem enako je tudi v novem priusu. Ročica je zanimivo majhna, upravljanje je preprosto, le na električno tišino se morate navaditi.
A tudi tu vas včasih preseneti, da se med mirno vožnjo, ko je baterija polna in bi pričakovali električni pogon, kar naenkrat vključi še bencinski motor. Že res, da je preklop skoraj neobčuten in tudi sliši se motorja pri nizkih zahtevah skoraj nič, a kdor spremlja način pogona na zaslonu z merilniki, bo kdaj tudi presenečen.
Za družinsko vožnjo
Zaslon se sicer razteza na sredini pod vetrobranskim steklom, voznik ima v skoraj isti višini pred svojimi očmi še prosojni zaslon z najpomembnejšimi podatki, informacij je torej na pretek, dostop do njih pa vendarle zahteva nekaj privajanja. Še zlasti zato, ker je na volanskem obroču – ne upoštevajoč obvolanske ročice tempomata – kar 18 tipk, in je treba dobro vedeti, kaj s katero določate oziroma potrjujete.
Toyota prius se najlepše izkaže med mirnimi družinskimi vožnjami. Najprej nekaj o družinskosti: zadaj bodo dobro sedeli do 175 ali 180 cm visoki, saj se streha sorazmerno kupejevsko spušča. Bo pa za štiri ali celo pet potnikov manj težav s prtljago, saj prtljažnik pogoltne konkretnih 500 litrov, povrhu pa je tudi dostop do prostora preprost, poleg vrat se dvigne še zadnja šipa.
Ko se boste s priusom vozili naokrog, boste opazili, da je nekako dvoličen. Najbolj mu prijajo mirne relacijske, ne prehitre vožnje, ko njegov hibridni pogon pokaže največ prednosti. Vseskozi namreč poskuša samodejno najti kompromis med električnim in bencinskim motorjem, kar na koncu včasih tudi pozitivno presenečeni opazite pri podatku o porabi goriva. Na testu smo shajali z nekje med 2,7 in 4,5 l bencina na 100 km.
Glasen v klancu
Dobro se izkaže tudi v mestni gneči, saj med počasnim premikanjem pogosto sploh ne preklopi na bencinski motor, ta pa ima bistveno več dela na avtocesti, torej med daljšimi relacijskimi vožnjami, ko v kakšnem klancu tudi bolj glasno zatuli – posledica brezstopenjskega menjalnika. A ta zvok ni kdove kako moteč, je pa slišen tudi zato, ker se sicer vozite v precejšnji tišini. Da prius ni dirkaški avtomobil, dokazuje podvozje, ki je bolj naravnano k udobju.
Pod črto je četrti prius zrel in sodoben avtomobil. A je tudi poseben, in tega se je pred nakupom dobro zavedati. Izkazalo pa se je, da se teh posebnosti človek hitro navadi in jih potem pri drugih avtomobilih kar pogreša …
Toyota prius executive
|
