Včeraj me je poklicala babica in mi čestitala za god, ki sem ga tudi letos pozabil. Otroštvo sem z babico preživel pod isto streho in takrat mi je za god pripravila kaj posebnega, kaj za pod zob, manjše darilo, takšne stvari. Večini se je zdelo, da malce pretirava, a se nihče ni pritoževal, ko je sam prišel na vrsto, da ga osvetlijo žarometi njene pozornosti. Sveti Nikolaj, ki mu pravimo tudi Miklavž, kadar govorimo o dobrem možu, ki med 5. in 6. decembrom pride iz nebes v družbi angelov in parkeljcev ter nagrajuje pridne otroke, je vedno imel posebno mesto v njenem srcu. Moja babica je globoko verna in določeni običaji so zanjo sveti.
Z bratom sva se strašansko veselila obiska tega pomembnega svetnika, po katerem se v Sloveniji imenuje največ cerkva takoj za Devico Marijo, prav zaradi gorečnosti, s katero se je babica pripravljala na ta dan, ki je bil nekakšna uvertura v božično rajanje in zimske radosti. Seveda sva bila neskončno pridna otroka, zato nama je vedno prinesel velikansko vrečo sladkarij. In če rečem velikanska, potem to tudi mislim. Bila je tako strašansko velika, da se zobozdravniki še danes, desetletja pozneje, borijo s posledicami te dobrote. Za Miklavžem je sicer prišel še dedek Mraz in prinesel igrače, a bodimo iskreni, bilo mu je lažje, saj mu je sveti Nikolaj pripravil teren. Za Miklavža smo običajno postavljali božično jelko, zbrana je bila vsa družina in ni še bilo čutiti praznične prisile, ki je s poznejšim prihodom kokakolinega Božička postala malone nevzdržna.
Če sem iskren, je bil Miklavž zame vedno uganka. Sorodniki s podeželja so mi pripovedovali, kako je hodil po vasi in kako so parkeljci strašili otroke. V mestu se to sicer ni dogajalo, a vendar, ko sem že vedel, da dedka Mraza ni, saj je tisti iz vrtca smrdel po špricarju in starih 57, za Miklavža tega nisem mogel trditi. Še danes puščam priprta vrata. Ne nazadnje je Miklavž sposoben svoje opraviti brez jelenov, sani in hollywoodske industrije sanj, verjetno ima kot svetnik super moč, predvsem pa neskončno razumevanje, saj za zdaj še ni terjal avtorskih pravic od porejenih komunističnih in kapitalističnih posnemovalcev. In ker je Miklavž zaščitnik mornarjev in ribičev, se verjetno ne boji poletja. Tako, zdaj veste, kdo je glavni.
