Izobraževal se je v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije, njegova ljubezen pa je tudi literatura. Njegovo zadnje književno delo nosi naslov Telovadci nad prepadom, ki je zbir kritičnih razmislekov. Trenutno pripravlja zbirko zgodb, ki naj bi izšla jeseni. Je odkrito kritičen in izjemno načitan. Njegov dom je urejen kaos misli. Močno zadržan je do medikamentoznega zdravljenja nečesa, kar v današnji družbi vse prehitro dobi nalepko – depresija. »Ni mogoče, da so vsi ljudje, ki se znajdejo v življenju v nekem trenutku žalostni in nesrečni, takoj tudi depresivni. Če sem potrt, ker se mi je nekaj hudega zgodilo, moram biti z bolečino v stiku, da jo bom zmogel preseči.« Psihiatrija in farmacija sklepata tudi grde posle. Sam pa svojo moč najde v knjigah.
Se vam zdi, da se danes malo preveč ukvarjamo sami s sabo? Je treba analizirati res vsak čustven »izbruh«?
Analiziranje samega sebe je res lahko velika izguba časa, če tega ne počnemo profesionalno, s pomočjo. Včasih je »spoznavanje samega sebe« zgolj igra konstruktov, ki opušča pomembne elemente, ki sicer strokovnjakovi zaznavi ne bi ušli. Ljudje se bojijo, da bodo njihove obrambe, če bodo preveč ranljivi, padle. Mogoče je, da bodo odprli kakšna vrata v nezavedno, a obenem neizogibno druga zaprli. Vse kulture poznajo človeka, ki te v samospoznavanju vodi. To je lahko učitelj z Vzhoda, v izmaelizmu so takim osebam rekli daj...
Ljudje menijo, da je končni cilj dosežen takrat, ko nastanejo neke trajne navezave, a je v resnici cilj avtonomija, iz katere človek vzpostavlja odnose. Zakaj nam ne gre, sprašujete. Zato, ker je pot prepoznavanja zahtevna. Na eni strani imamo samoljubljenje, na drugi pa objektno ljubezen. Kakor hitro se meja prevesi na eno ali drugo stran, imamo problem. S Freudom se popolnoma strinjam v delu, kjer trdi, da je objekt ljubezni lahko marsikaj. Poglejte, otroček je najprej navezan na svojo mamo, s katero je v simbiotični zvezi. Nato je deklica bolj navezana na očeta, deček pa na mamo. Sledi obdobje, v katerem se otroci identificirajo s staršem istega spola. V latentni dobi, ko otrok izide iz ojdipskega primeža, pa ostane sam. Začne hoditi v šolo, vzpostavlja številne vrstniške odnose, a glede na starše je – sam. Ko se začne puberteta, spet intenzivno išče ekskluzivni objet. Freud tukaj razvoj zaključi. A pomembno je prepoznati, kdaj gre v življenjskih odnosih za ponovitve. To je eden od temnih človekovih problemov, v katerem se kaže, da ne zmoremo druge osebe ugledati v tem, kaj ta oseba zares je, ampak nanjo lepimo svoje pretekle predstave o osebah, običajno tistih, ki so bile za nas pomembne. Nenehno živimo v transfernih odnosih. Ti nosijo s sabo pričakovanja, ki so povsem neupravičena.
Kje se zavozlamo, ko izprašujemo sami sebe?
Vse se ureja v odnosih. Človek sam je v balonu, v katerem lahko marsikaj nafantazira, a opusti pomembno. Vprašamo se lahko, ali je mogoče, da je človek do kraja analiziran, da mu pomoč drugega ni več potrebna. Ljudje si radi domišljamo, da smo daleč prišli. Kažemo zametke narcistične osebnosti, ki jo imajo lahko tudi psihoanalitiki, prepričani, da »delo na sebi« ni več potrebno, da lahko vse sami. A v resnici razvijejo le bolj sofisticirane obrambe. Najtežji preizkus so življenjske preizkušnje, ki postavijo pod vprašaj resnično sposobnost prenesti obremenitve. Samo tisto, kar prenese test časa, tisto, v čemer se človek izkaže, je pravo. Spoznanje je kot morje, v katerem se kaplje strupa razredčijo.
Samospoznavne tehnike so vedno težile k razširitvi zavesti, k temu, da bi čim več nezavednega prešlo v zavestno sfero. Kleč je v percepciji in tem, kako natančno in resnično zaznam svojo okolico in samega sebe v njej. Preteklost vedno vrže senco na sedanjost. Nenehno se pojavljajo koprene, skozi katere občasno ne vidimo jasno. Podobne besede lahko slišimo tako iz ust zahodnih psihoanalitikov kot iz ust vzhodnjaških modrecev: Kako očistiti zaznavo senc, ki padajo?
- CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI ONEPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. LAHKO PA SE NANJO TUDI NAROČITE, NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 90