Na zadnjem brainstormingu oziroma kresanju idej ali viharjenju možganov, kakor bi me takoj popravila kakšna sitna, tercialna, seksualno nepotešena slavistka, ki še besedo fuk razume le, če je pisana s c-jem in k-jem, sem kolegom predstavil idejo o novi vrsti rent-a-carja. Na temo se je seveda razvila burna debata, ki je zašla iz predstavljenega podjetniškega koncepta. Itak. Kako da ne, saj koncept brainstorminga malček izrabljamo za večerno druženje ob viskiju. Po drugi strani pa so pozne ure in viski mnogokrat tudi maternica idej, ki bi bile v normalnem delovnem okolju abortirane.
Kakor koli, zašli smo v smer, kdo je pred tridesetimi, štiridesetimi in celo petdesetimi leti vozil kakšen avto in kako se je to v tedanji družbi obneslo.
Jaz sem govoril o tem, kako se statusni simboli skozi čas spreminjajo, in o tem, da bodo materialni statusni simboli počasi romali na smetišče zgodovine. Drži, da simboli ostanejo simboli, samo vseeno je bolj higiensko, če v družbi materialne statusne simbole v neki meri zamenjajo intelektualni ali izobrazbeni, mar ne? Drugače, če le gre za statusni simbol, se mi zdi manj smešno, če namesto BMW na dvorišču človek na knjižni polici razstavlja novo knjigo Richarda Dawkinsa. Itak ne uporablja ne prvega ne drugega. Drži pa, da mora slednji potem soseda povabiti na pivo v hišo, saj so fasadne knjižne police dokaj nenavadna zadeva.
Malo starejši kolega je govoril o tem, da so bili časi hudi, avto pa je pomenil ultimativni seksualni pripomoček. V šestdesetih so proti večeru baje študentke skupinsko posedale po stopnicah pred študentskimi domovi in s toliko puncami, kolikor si jih lahko peljal na večerjo, si se zjutraj tudi zbudil. Tudi če upoštevamo, da zgodbe ostarelih plejbojev vsako dekado pridobijo precej sočnosti in zanimivosti, najbrž čisto vse tudi ni iz trte izvito. Na koncu koncev mora obstajati neko pojasnilo oziroma neka predhodna faza nacionalnega športa, ki se je rodil v devetdesetih in populariziral en ušesom privlačen pridevnik – pleh pička. No, stvari po zgodovini potujejo nekako sinusno, vseeno pa novi časi prinašajo nove šege, nove vedenjske primesi in nove fore. Tako so časi spet takšni, da so študentke lačne, kot so bile njihove babice, ne želijo pa si biti pleh pičke, kot so bile njihove mame. Kje je rešitev. Najbrž v tem, da se sicer pustijo odpeljati na večerjo, samo ne tipom, ki furajo statusne avtomobile. Z nekoliko zdravega sarkazma bi torej lahko ugotovili, da se študentke že slabo stoletje pogosto prehranjujejo s pomočjo avto-moto športa, pri čemer je moto »ne po usnjenih sedežih«, le da so bile današnje babice le oportunistke, današnje petdesetletnice materialistke, sodobne študentke pa so ... humanistke! OK, lačne humanistke.
No, če vsaj delček opisanega razvoja v humanizem drži, potem bo ideja o izposojanju starih vozil padla na rodovitna tržna tla. Dobri prijatelj vozi ferrarija, in če že pelje hčer v šolo, mu mlada dama zapove, naj ustavi nekaj ulic prej. Če bi imel clia, bi jo lahko pripeljal na šolsko dvorišče. Dragi moji zapeljivci, še malo, pa boš za zapeljevanje s hudim športnim avtom moral postati nekrofil. Čajanke, blesave civilne iniciative in čakanje pred UKC ali veterinarjem za mačke. Prihodnost avto kazanov ni lepa ...