Ladakh leži na zavetrni strani Himalaje v severni Indiji. To pomeni, da le redki monsunski oblaki prinesejo omembe vredne padavine v te kraje. Geološko spada k Tibetanski visoki planoti in pokrajina je še najbolj podobna visokogorski puščavi.
Nad njo se dvigajo gore tudi več kot 6000 metrov visoko. Zaradi izjemno suhega podnebja so pobeljene šele tik pod vrhovi. Njihova gola pobočja se strmo spuščajo v neskončne globine, tja do dna sotesk, po katerih dero podivjane reke. Ena teh je Zanskar. Teče po istoimenski pokrajini v južnem delu Ladakha in se kakih 30 kilometrov jugozahodno od Leha izliva v Ind. Zanskar je ena od plovnih rek in zato je bila odločitev jasna že na začetku: gremo. Česar nismo vedeli, je, kako zahteven je rafting.
Na začetku vse skupaj ni videti prav hudo. Pelješ se po visoki planoti in čakaš, da se pred tabo pokaže reka. Dejansko se res, le da je na dnu strahovitega kanjona. Avtobus, razmajano skrpucalo, se opoteka po strmem klancu nad prepadi in kar naenkrat smo vsi skupaj čisto tiho. Vsem nam po glavi blodi eno samo vprašanje: bodo zavore zdržale?
Cilj raftinga je nekaj kilometrov nižje od sotočja z Indom. Čez zdelani most prečkamo reko in se zapeljemo po ovinkasti cesti po soteski navzgor. Asfalta prav kmalu zmanjka in ob pogledu na reko nas kar malo stisne. Zanskar ni reka, ampak podivjana zver. Blatna mrcina divja čez brzice in pri tem podira vse pred sabo.
Vendar v tem trenutku še nimamo časa misliti na reko. Precej skrbi povzroča sama cesta. Pobočja, ki jih prečkamo, so eno samo krušljivo melišče. V takšnih okoliščinah ceste sploh ne bi smelo biti, vendar se Indijci ne dajo. Na kup spravijo nekaj bagrov in tovornjakov, tam je še kup domačinov, za katere je gradnja ceste vir preživetja. Delo pravzaprav poteka neprestano. Vsak dan se udre kakšen plaz, sproti je ves čas treba popravljati mostove. Do zime običajno cesto spravijo v nekakšen red, potem pa jo zaradi snega in ledu zapro. Do pomladi je praktično uničena in delo se lahko začne znova. In tako v nedogled. Vožnja po takšni cesti ni poseben užitek. Napačen gib, in že si lahko v prepadu. Najbolj nevarno je, ko ti nasproti pripelje tovornjak. Vsako vozilo se postavi na skrajen rob ceste in počasi napreduje. Dostikrat gre za milimetre.
Četrta stopnja od petih
Končno se pripeljemo na cilj. Organizator nam v podpis porine cel kup dokumentov. Podpišem, ne da bi prebral drobni tisk, ga je preveč. Pa saj mi je jasno, kaj sem parafiral: v primeru nesreče sem si kriv sam, in ne organizator. Kaj pa rinem tja, kamor ni treba.
Končno smo oblečeni v neoprenske obleke in pokriti s čeladami. Z vesli v rokah čakamo ob raftu in nestrpno poslušamo navodila krmarja. Kaj prida ne leporeči: »Please listen to me and obey what I say, otherwise I do not mind, I do not care!« (Poslušajte me in ubogajte, kar vam rečem, drugače me nič ne briga!)
Spravimo se na reko in kar takoj se začne divji ples. Zanskar sredi monsuna ima stopnjo 4 na petstopenjski lestvici in vse skupaj je podobno triurnemu vlakcu smrti. Krmar nam na začetku da vrsto ukazov, da bi nam vcepil v glavo pravilno ravnanje. Ko oceni, da smo se naučili zahtevano, nas namerno bočno zapelje v prvo večjo brzico, da poplavi čoln in od adrenalina zajamemo sapo. Zdaj vsaj ve, kako se bomo obnašali v kriznih situacijah.
Kdaj pridejo te na vrsto, ni težko uganiti. Vsak raft spremlja reševalni kajak, in ko se ta tesno približa, nam je vsem jasno, da se začenja divji ples. Pa ni ves čas tako. Tu in tam so obdobja premora in takrat se splača ozreti naokoli. Visoko nad nami je modro nebo. Vse drugo so divja pobočja in podivjana reka. Le tu in tam je kakšen kos ravnega sveta. Zelena oaza sredi divjega sveta je skrbno obdelana in ob njej se stiska tibetanska vasica.
Trimetrski val
Ni dosti časa za občudovanje vse te lepote. S polno paro pridrvimo okoli ovinka. Nenadoma se pred nami pokaže orjaški val, ocenil bi ga na vsaj tri metre. Z raftom se scelega zaletimo vanj, divje vzpnemo, val pa nas gladko poplavi. Borisa katapultira s kljuna, kot bi ga zadela velikanska klofuta. Človek ima včasih srečo in se mu posreči rešiti dan. Svoje pa prinesejo tudi številni dnevi, preživeti na vodi. Planem počez čez raft, in ko se pokaže tik ob čolnu spet na površini, z obema rokama sežem mimo sovje velikih oči. Primem ga za rešilni pas in z enim samim gibom potegnem nazaj v raft. Zvali se na mene in nervozno se spogledava: J…, tole je bilo pa blizu.
Pa ni časa, da bi zajeli sapo. Brzice se vrstijo druga za drugo in to je tisti pravi rafting. Brezkompromisno, do konca in naprej. Proti drugi polovici vožnje nam glede na preživeto počasi začne rasti samozavest. Čisto prekmalu. Tik pod edinim mostom se znajdemo v orjaškem vrtincu. Raft se začne obnašati kot podivjana zver in zdi se, kot da ima namen zlesti iz vode z jasnim namenom, da bi se prevrnil. Hipoma se vsi znajdemo čisto na dnu rafta, da bi znižali težišče. Včasih ima človek le srečo. Raft se prevrne nazaj v osnovno lego in odnese nas naprej po reki.
Ob sotočju z Indom se tok umiri in čas je za paddle fight – borbo z vesli. Zapletemo se v pravo bitko s sosednjimi rafti. Malo zaradi tega, da jim pokažemo, da smo boljši od sosedov, malo pa od velikega veselja, da je najhujše za nami. Rezultat je jasen: vsi smo mokri do kože. Zdaj na vrsto pride tudi moj sin. Kot daleč najmanjši je postal tarča spremljevalnega kajaka, katerega veslač je pokazal jasen namen, da ga spravi v vodo in potunka. Vendar ni računal na navdušenje najstnika, ki ima za sabo več kot deset let plavalnega kluba. Kar sam juriša na kajak. Z rokami in nogami se ga oklene in toliko časa prevrača, da se oba prevrneta.
Zavijemo še do naslednjega ovinka in prikaže se pristan. Opotečemo se na obalo, za sabo povlečemo raft in se sesedemo na brežino. Uspelo nam je, prepluli smo divjo zver.
