Izmučen in zgaran od celodnevnega čiščenja in šraufanja malo pred drugo ponoči sedim na barki in pišem. Sam, ekipa že spi. Na barki, ki je narejena, da se ziblje v radodarnem objemu morja, vendar ta hip stoji na zarjavelem servisnem nosilcu, dvignjena nad umazano betonsko ploščadjo, na kateri imajo svingersko zabavo olje, čistila, solna kislina in smeti vseh vrst in oblik. Srečen sem. Pa ne zato, ker mi stimulativno družbo dela Johnnie sprehajalec, temveč zato, ker mi je v teh negotovih časih uspelo zadržati vsaj en pravi hobi. Kamor na trenutke pobegnem pred vsakodnevnimi stresi in skrbmi. Pravi hobi pravim zato, ker v sodobni družbi pogrešam to, da imajo ljudje prave hobije. Pravi hobi mora biti že po svoji osnovni definiciji neracionalen, kontraprofiten in brez poslanstev! Razen tistega ultimativnega, da te osrečuje. Jebeš to, da ljudje želijo shujšati in za hobi naenkrat razglasijo tek v naravi in periodične obiske mučilnih naprav fitnesa, ki se redno pojavlja na dopustniških internetnih portalih.
Najbrž se raven sreče pri ljudeh ali, precizneje, zadovoljstva, saj je sreča za dojemanje povprečnega človeka čisto preveč abstraktna zadeva, meri ravno v pogostosti pravih hobijev. Ravno iz tu verjetno izhaja teorija o starih dobrih časih zapriseženih jugonostalgikov, samo da jo ti povezujejo z družbenimi in socialnimi sistemi ter kulti osebnosti, namesto da bi uvideli, da gre za gospodarjenje nad lastnim časom in predvsem željo ter energijo, da nam v življenju cvetijo pravi hobiji.
Ljudje smo večinoma vzgojeni po konceptu ločevanja dobrega od slabega, in to od vekomaj. Skozi čas se je pojem dobrega in slabega spreminjal, koncept pa je ostajal. Že v našo mladostniško podzavest je vgrajen tako močno, da le še redki odbitki znajo živeti zunaj vseh uveljavljenih norm in pravil. Ter biti srečni. Mi preostali moramo zadostiti pričakovanjem svojih staršev, žlahte in predvsem družbe, nekateri pa celo vaškega župnika in samega boga, da si potem »zaslužimo« skok v svet lastnih želja, domišljije in potreb. V svet svobode. Se spominjate cvekarjev v srednji šoli, ki so se nam zdeli tako kul, ker so žurali vsak dan, kadili travo in sploh ne priznavali nobenih pravil ali avtoritet? S pravo srečo se nikoli niso niti srečali. Vsi drugi, ki smo pridelovali štirice in petice, igrali kak inštrument, resno gojili kak šport, zraven pa še preštihali vrt, prinesli drva in pohvalili mamin indijski kuharski eksperiment, pa smo na bili na precej redkejših žurih povabljeni k sreči celo na večerjo. Povedano drugače, morali smo zadostiti normam vzgoje in družbe ne glede na to, kako smo jih kot mladi uporniki brez razloga prezirali, predvsem slednje, da smo se lahko res sprostili na dobrem žuru.
Tako v času, ko ti okolje posesivno razlaga, da nisi pretirano uspešen, da se s tvojo usodo poigravajo lastniki kapitala, državne institucije in interesi negativno selekcioniranih privilegirancev, vse manj ljudi najde voljo in čas za prave hobije. Rodi se začaran krog nezadovoljstva, iz katerega je vse težje pobegniti, staranje in psihosomatski bolezenski pojavi pa nam še dodatno zmanjšajo množico potencialnih pravih hobijev.
Sedim tu in sem srečen. Črnih nohtov, ranjenih prstov in bolečih sklepov sem zaljubljen. Klinc ga gleda. Svet namreč. Saj nisem zaljubljen vanj, zaljubljen sem v življenje!
