Pozdrav zdravstvu

Naj že uvodoma povem, da imam o našem zdravstvu dobro mnenje. Tako o strokovnosti zdravnikov kot o pridnosti, požrtvovalnosti in prijaznosti večine sester. Celo zametki kljubovanja farmacevtskemu lobiju so na trenutke opazni. Obenem je zdravstvo pri nas tisti del znanosti, ki se je relativno dobro otresel narcisoidnega znanstvenega plašča iz 70. in 80., ko je znanost na krilih naglih uspehov sama iz sebe naredila vsevedo religijo, nevernike pa šikanirala, jih onemogočala in intelektualno likvidirala. Nekaterih ne le intelektualno.

V zadnjih letih se celo pretirava in se na področju homeopatije, zdravilstva in alternativne medicine ne ločuje več zrn od plev. Dodatna težava je popolna diskreditacija informacij, ki jo je prinesel internet, ustoličila pa družabna omrežja. Na spletu je besedilo nekoga z diplomo iz medicine in 30-letnimi izkušnjami enakovredno besedilu nekoga, ki ni mogel spacati srednejšolske matematike in fizike, je pa ob kozarcu pokvarjenega vina prebral par nebuloz sodobnih vračev ter čez noč postal spletni strokovnjak za višjo medicino.

No, omeniti velja še, da je moje navdušenje nad našim zdravstvom relativno, kar pomeni v primerjavi z drugimi sistemi, ki jih poznam. Ne rečem, da ni precej boljših, je pa ena velika gora veliko slabših. Ali drugače, v primerjavi z našo mednarodno kotacijo na drugih področjih imamo primerjalno kar soliden zdravstveni sistem.

Upam, da je bil uvod dovolj dolg in argumentiran, da si naš zdravstveni sistem zdaj lahko malo privoščim. Pred približno pol leta sem se zbudil z mravljinčasto levico. Ker smo športniki navajeni vsega hudega in težko najdemo obdobje brez sleherne poškodbe, nekaj tednov sploh nisem kompliciral. Stanje se je slabšalo, vse bolj me je bolelo in počasi ponoči nisem mogel več spati. Dobro, tudi to ima svoje prednosti, vendar sem vseeno poiskal zdravniško pomoč. Že vnaprej sem se odločil, da tokrat ne bom uporabljal nobenih poznanstev in da ne bom plačeval privatnih pregledov. Pot me je vodila od osebne zdravnice do pregleda na UKC, kjer je potem sledila še ena preiskava z elektrošoki in nato še magnetna resonanca v nekem zavodu. Vse to se niti ne sliši slabo, dokler ne dodam, da je to trajalo šest mesecev. Ker se nisem počutil resno ogroženega, čeprav so mi internetni hipohondrski strokovnjaki diagnosticirali bližajoči se infarkt, nisem odstopil od prvotnega načrta in sem se pač prepustil sistemu. Po petih mesecih so vse težave izginile. Mesec dni pred zadnjim pregledom. Takrat se mi je posvetilo, na čem temeljijo uspehi našega zdravstvenega sistema. Pustijo te čakati tako dolgo, da se zadeva sama pozdravi. Ali pa umreš. V obeh primerih je zanje zgodba končana. No, na tisti zadnji pregled sem vseeno šel, če drugega ne, skoraj ne pomnim, da mi je kar koli pokrilo zdravstveno zavarovanje. In zdaj bi se najbrž počutil prekleto zdravega in v vrhunski formi, če mi prav danes ne bi poslali diagnoze. Ob branju sem se počutil kot sirski begunec, ki bere Prešerna, zato sem poprosil svojo zdravnico in še prijatelja ortopeda za prevod. V diagnozi so našteli toliko težav v mojih vratnih vretencih, da sem prisiljen resnico zamenjati za zaupanje. Saj veste, ko je težav preveč, ni pravzaprav nobene.