Celo vasi kažejo na soliden standard prebivalstva (lične hiše, urejena okolica, vsak košček zemlje je obdelan). Lep kos poti smo se vozili ob slanem jezeru Tuz Gölü, ki je s površino 1500 kvadratnih kilometrov za jezerom Van na skrajnem vzhodu drugo največje v Turčiji. Dolgo je 100 kilometrov, široko 50, globina pa doseže največ dva metra. Spada med najbolj slana jezera na svetu, saj je delež soli v vodi kar 32,9-odstoten.
Ob jezeru delujejo tri predelovalnice soli, kar 70 odstotkov vse soli Turki pridobijo iz jezera Tuz Gölü. Zaradi zamočvirjenosti, visoke slanosti in seveda plitvosti ni privlačen turistični cilj, kvečjemu za tiste, ki se pridejo sprehodit in nadihat zdravilnega slanega morskega zraka, pa tudi slana voda je zdravilna, in tako je ob bregu zraslo nekaj manjših turističnih krajev. Ob vodi se radi zadržujejo flamingi in velike jate galebov.
Na srečo ima Turčija dobro urejen in poceni javni promet, tako da je potovanje z avtobusi res prijetno. Ob avtocestah imajo lepo urejena postajališča s čistimi sanitarijami, dobro založenimi prodajalnami in restavracijami, povrhu pa so nam ob vsakem postanku še temeljito oprali avtobus, da se je kar bleščal.
Midas je našel sidro
Prestolnica Turčije nas je pričakala v dežju. Lilo je, kot bi se nebo odprlo na več koncih hkrati. Med vožnjo proti središču mesta smo se čudili številnim naseljem vrstnih hišic, ki so kot pisani šopki raznobarvnega cvetja razporejena po okoliških gričih. Očitno gre za eksplozijo novogradenj. Očitno gre tudi za konstantno priseljevanje ljudi s podeželja v velemesto, ki šteje 5,1 milijona prebivalcev. Območje je bilo naseljeno že okrog leta 230 pred našim štetjem. Takratni prebivalci so bili Kelti, ljudstvo Galati. Grški geograf Pavzanias je v 2. stoletju našega štetja ugotavljal, da je naselbina dobila ime Ankara po sidru, ki ga je kralj Midas našel na tem kraju – grško Ancyra.
Ankara leži na precej gričevnatem območju na višini 900–1050 metrov ob vznožju gorovja Köröglü. Nad mestom kraljuje mogočna trdnjava iz 1. stoletja našega štetja, iz časa rimskega cesarja Avgusta. Pod utrdbo leži staro mesto z značilnimi stavbami v osmanskem slogu, številnimi bazarji, prijetnimi lokali, prodajalnami spominkov in obrtnimi delavnicami. Nova Ankara leži že čisto na ravnini, in kar je tu zanimivega, izvira seveda iz prejšnjega stoletja: mogočna mošeja Kocatepe iz leta 1987, ki je simbol mesta, Anitkabir, mavzolej predsednika Mustafe Kemala Atatürka, razgledni stolp na enem izmed gričev, vladni objekti, muzeji itd. V bistvu Ankara spada med »mlade« prestolnice, saj je bil vse do leta 1923 glavno mesto Istanbul, šele predsednik Atatürk se je odločil po razglasitvi Republike Turčije leta 1923 upravno in politično središče prenesti v Ankaro, ki leži v srcu države.
Oče Turkov
Bil je revolucionar, politik in človek z vizijo. Štejejo ga za ustanovitelja Republike Turčije, od leta 1923 do 1938 je bil tudi prvi predsednik iz Osmanskega cesarstva rojene mlade republike. Pri modernizaciji Turčije se je močno zgledoval po Zahodu. Odpravil je sultanat in kalifat, si prizadeval za ločitev civilne oblasti od verske, prepovedal je številne verske skupine, rede, spodbujal je šolstvo, saj je bil pretežni del naroda neizobražen (predvsem ženske). Emancipacija žensk je bila ena izmed njegovih prednostnih nalog. S svojim zgledom – poročil se je z izobraženo, odločno, svobodomiselno žensko, ki je tudi javno nastopala – je poskušal navdušiti ljudi za civilne poroke brez verskih obredov, ženske pa so leta 1934 dobile volilno pravico. Številne fotografije ga kažejo s klobukom na glavi. Hotel je namreč, da se ljudje »modernizirajo«, odložijo fese, turbane in kalpake, a tradicija je bila vendarle močnejša. Na kratki rok pač ni mogoče spremeniti stoletnih običajev. V državi je izbruhnilo več protestov, celo uporov proti reformam, ki so bili zatrti z vojaško silo.
Reformiral je pravni sistem po zgledu Švice, poskušal je doseči, da bi verski obredi po džamijah in mošejah potekali v turščini, ne v arabščini, a ni požel uspeha. Bil je precej nečimrn, avtoritaren predsednik, tako mu je kult osebnosti, ki se je sčasoma razrasel okoli njega, ugajal. Ljudstvo mu je nadelo vzdevek Atatürk – Oče Turkov. Kult osebnosti ni bil tuj mnogo tedanjim predsednikom, posebno v socialističnih državah (Saparmurat Nyazov-Turkmenbaši v Turkmenistanu, Enver Hodža v Albaniji, Tito v Jugoslaviji itd.). Mustafa Kemal Atatürk, oče naroda, je še danes izjemno spoštovana osebnost, njegove kipe najdemo v številnih krajih po državi, po njem so poimenovani objekti in njegov mavzolej Anitkabir je obiskan vse leto.
V parkih šport in žar
Nastanjeni smo bili v hostlu nedaleč od starega mestnega jedra Ankare, ki se razprostira pod trdnjavo na griču. V bližini je urejen park s številnimi športnimi napravami za rekreativce, tekaškimi in kolesarskimi stezami. Ugotovili smo, da je ves novejši del Ankare poln zelenic, parkov, prijetnih kotičkov, kjer se ljudje lahko sprostijo, ukvarjajo s športom, celo kuhajo in pečejo na za to pripravljenih ognjiščih. Turki pač ljubijo hrano z žara. Razveseljivo in navdušujoče je, da parki niso le okras mesta, ampak so na razpolago njegovim prebivalcem.
V stari Ankari je bilo vse dni živahno. Ozke uličice, levo in desno temeljito obnovljene stare stavbe, veliko prijetnih lokalov, slaščičarn, razstavnih prostorov za spominkarje, knjigarn in galerij … Vse to pritegne množice. Na ulicah starega mesta ni prometa, tako da se lahko nemoteno sprehajaš in občuduješ četrt pod mogočno trdnjavo iz 1. stoletja, iz časa cesarja Avgusta.
Utrip bazarja te tudi tukaj hočeš nočeš zvabi v naročje. Seveda bazar v Ankari ni primerljiv z istanbulskim Capali çarşi, pa vendar … Bazar vedno navduši, že zato, ker lahko opazuješ, se pogajaš, vonjaš, poslušaš vrvež, si privoščiš kakšno malenkost za spomin, uživaš v drugačnem ambientu, kot bi ga lahko doživel kjer koli drugje. Za slovo od Turčije smo si še zadnjič privoščili veliko skodelo dondurme, gostega turškega sladoleda, v katerem je ovčji loj, in kozarec vročega salepa, pijače, ki jo izdelujejo iz gomoljev divjih orhidej. Presenetilo nas je tudi, da so cene v prestolnici občutno nižje kot v vseh razvpitih krajih, kjer smo hodili. Tega človek pač ne bi pričakoval.
(Konec.)
