Neokrnjeno gričevnato džungelsko območje je leta 1885 odkril in prehodil britanski vladni uslužbenec William Cameron, da bi izdelal zemljevid območja, ki je mejilo na državi Parak in Pahang. Kdaj in kako je hribovje Cameron postalo ena najlepših in najbolj obljudenih zanimivosti jugovzhodne Azije, pa pripoveduje zanimiva zgodba, ki jo lahko beremo kot znanilko takratnih političnih in družbenih dogodkov. Kaj pravijo legende?
Ena izmed legend pravi, da čaj kot pijača datira v leto 2700 pred našim štetjem, ko se je cesar Shen Nuang zaradi higienskih vzrokov odločil, da bo pil le tisto vodo, ki je bila prej zavreta. Zgolj po naključju pa je v skodelico padlo nekaj listov z bližnjega drevesa in voda se je obarvala rjavo. Shen Nuang je bil poznavalec zeliščne medicine in rjavkasta tekočina je vzbudila njegovo pozornost. Ni bilo prvič, da je poskusil novo rastlino. Že dolgo so ga mučile nepoznane bolečine in glavoboli. Po zaužitju rjavkastega čaja so bolečine čudežno izginile in cesar se je počutil kot prenovljen.
Tudi Indijci so zelo ponosni na svojo zgodovino obrednega pitja čaja in imajo kajpak svojo legendo. Zgodba gre takole. Indijski princ Bhodidharma je potoval iz južne Indije na Kitajsko, da bi širil budizem. Devet let je meditiral brez spanja in premora, nato pa je postal silno utrujen in ni več čutil svoje moči. Z drevesa je odtrgal nekaj listov in jih začel žvečiti. Že čez nekaj trenutkov je znova začutil energijo in povrnila se mu je telesna vitalnost. Princu Bhodidharmi je uspelo dokončati svojo meditacijo. Pitje čaja pa je postalo obredni del meditacije.
Angleški čaj in jagodni sladoled
Iz Kitajske je čaj v Evropo prišel leta 1560. In še posebno pri Angležih je kmalu prehitel priljubljenost kave in kakava. Angleškim čajnicam so rekli »penny universities«, ker si za peni dobil skodelico čaja in časopis. Čajnice pa so imele podobno družbeno vlogo kot današnje kavarne. Bile so družabno stičišče, govorimo o drugi polovici 17. stoletja, in so bile dostopne samo za moške.
Čajna zgodba v regiji Cameron pa se je začela nekaj stoletij pozneje. Leta 1925 je mladi Britanec John Archibald Russell v gojenju čaja zaslutil novo priložnost. Vanilja, mint, pomaranča, limona, pasijonka in kardamom so le nekateri okusi, ki so jih začeli proizvajati. Danes na teh nekdanjih deviških džungelskih plantažah gojijo čajeve liste za več kot 3000 vrst napitkov. Čaj iz Camerona je po kakovosti, aromi in slovesu na splošno takoj za šrilanškim, območje Cameron pa primerjajo z Newaro Eliyo, slovitimi plantažami na vzhodu Šrilanke.
Jagodne plantaže
Že zaradi ponosa domačinov pa je treba omeniti gojenje jagod na poljih Camerona, ki je edini kraj v Maleziji in daleč naokrog, kjer uspešno gojijo te sadeže in tržijo vse mogoče izdelke, povezane z njimi. Od ogleda plantaž do jagodnega sladoleda – ta je res odličen – in najrazličnejših tekstilnih izdelkov s potiski jagod. Dogaja se nekakšna jagodomanija, še posebno zanimiva za azijske turiste, ki pa že tako ali tako nekaj časa prednjačijo pred belimi turisti.
Neuspeli poskus Japonske
Malo je znano, da so se prav v hribovju Cameron dogajale skrivnostne ilegalne aktivnosti Japoncev. Začelo se je takole. Japonci so plodno zemljo in milo podnebno klimo, ki odlikuje in razlikuje hribovje Cameron od preostalega malezijskega tropskega, vročega in soparnega ozračja, videli kot odlično priložnost za male japonske podjetnike in kmete, ki so se želeli tam ustaliti. Tako so med lokalnimi prebivalci, domorodci Orang Asli in tam že dolgo živečimi Britanci začeli širiti in oglaševati, da so s svojo edinstveno izurjenostjo na področju agrikulture pravi in edini primerni za novo poslovno priložnost, gojenje zelenjave, sadja in predvsem čaja, ki bi lahko postal nova in dobičkonosna blagovna znamka regije Cameron. Britancem so predstavili idejo, da takšen projekt postane simbol anglo-japonskega sodelovanja. Seveda pod pretvezo. Japonci so želeli povečati svoje moči na severu in poleg Pahanga začeti svojo pot tudi proti Tajski, tedanjemu Siamu. Britanski kolonizatorji so postali sumničavi in počasi je projekt padel v vodo. Predvidena je bila naselitev več sto japonskih kmetov z družinami, prvi so prišli leta 1932, vendar jih je malo ustvarilo dobiček. Agrikulturna kolonizacija, ki jo je načrtoval Nanyo Kyokai, nekdanji direktor singapurskega Trgovskega muzeja, je bila neuspešen korak tudi zaradi hude konkurence Kitajcev, ki še danes sestavljajo večinski del prebivalstva na tem območju, večina najprimernejše zemlje za gojenje je bila že pokupljena, ostala so le hribovita, težko dostopna ozemlja, ki niso bila tako dobičkonosna, pomemben učinek pa je imel tudi kitajski bojkot Japonske v drugi kitajsko-japonski vojni leta 1937. Ob koncu leta 1941 so na območju Camerona ostale le tri japonske družine in uspešno začele gojiti paradižnik, druge pa so aretirali in poslali v indijska internacijska taborišča, kjer so ostali do konca vojne.
In danes …
... se čajne plantaže raztezajo na 712 kvadratnih kilometrih. Posesti so videti čudovito, sanjsko, zelene panorame kar ni konec. Možen je ogled tovarn, kjer lahko spoznate najrazličnejše postopke pridobivanja čajev itd. Idealno pa je le od daleč. Lastniki so mogočni kapitalisti, v večini tujci, ki se nič ne ozirajo na težaško in garaško delo obiralcev listov. Ti so v večini prišleki, Filipinci, ki čakajo na boljši jutri, saj za tako malo denarja težko dobite domačina. Tako boste na majhnem koščku ozemlja lahko slišali kar pet ali šest različnih jezikov. Koncentracija tujega plantažnega kapitala je le za peščico. Lahko bi rekli, da smo priča novemu fevdalizmu ali kapitalističnemu imperializmu. Kako je že rekel Lenin? Imperializem je višja stopnja kapitalizma.
