Med počitnikovanjem na morju si mnogi nadenejo masko, v usta vtaknejo dihalko in obujejo plavuti. S tehniko prostega potapljanja (tudi: apneje ali potapljanja na vdih), temeljne veščine vseh potapljaških zvrsti, odkrivajo skrivnosti podmorskega sveta. Spet drugi imajo v sebi še gene iz pradavnine in oboroženi s podvodno puško lovijo ribe. To vrsto prostega potapljanja imenujemo podvodni lov ali ribolov.
Izraza pravilno označujeta rekreativno-športno zvrst potapljanja, a podvodni lov je ustreznejši. Ribič je namreč lahko stereotip za nekoga, ki sedi na pomolu, namaka trnek, zraven klepeta in pije bevando. Če riba prime, tudi prav. Podvodni lov pa zahteva dobro psihofizično pripravljenost, navsezadnje na podvodnega lovca prežijo številne nevarnosti. Ožigalkarji, strupene ribe, morski psi in volkovi. In tudi smrt. Spomnimo, naš smučarski šampion Rok Petrovič je življenje izgubil med prostim potapljanjem (in fotografiranjem) v ne pretirano globokem morju.
V obeh potapljaških disciplinah doma in po svetu organizirajo tekmovanja. Mnogi se še spominjajo globinskih svetovnih rekordov, ki sta jih izmenično postavljala Italijan Enzo Maiorca in Francoz Jacques Mayol. Ta je bil leta 1976 prvi človek, ki se je v kategoriji brez omejitev (no limits) spustil več kot 100 metrov. Na Elbi je dosegel znamko 101 meter.
Mednarodno združenje AIDA danes priznava svetovne rekorde v kar sedmih kategorijah prostega potapljanja. Globine in časi, ki jih dosegajo potapljači, so osupljivi. Avstrijec Herbert Nitsch ima z 214 metri v lasti svetovni rekord v kategoriji no limits, Francoz Stephane Mifsud pa je pod vodo v kategoriji statična apneja zdržal 11 minut in 35 sekund. Naš rekorder v prostem potapljanju Jure Daič je v kategoriji brez omejitev dosegel znamko 101 meter, s spremenljivo obtežitvijo 106 metrov, s skandalopetro (4000 let stara tehnika potapljanja s kamnom) pa se mu je lani za las izmuznil svetovni rekord, spustil se je 94 metrov globoko.
Strast, ki zasvoji
Podvodni lovec s tehniko prostega potapljanja, se pravi brez uporabe potapljaške naprave za dihanje, lovi ribe. Ključno je, da se čim dlje zadrži pod morsko gladino v ribjem življenjskem okolju. Lovec na površini je namreč tujek – nevarnost, pred katero ribe bežijo. Najbolje bi bilo, da bi bil kar nepretrgoma pod vodo, a kaj ko mora vedno znova po zrak.
Temeljni tehniki sta preža in iskanje rib v njihovih skrivališčih. Obe vrsti podvodnega lova lahko v istem potopu prehajata druga v drugo in se kombinirata še z zalezovanjem. S tehniko preže lovec skrit na morskem dnu izkorišča ribjo radovednost (je tam kaj za pod zob?), pri lovu pod kamnom pa išče ribe v luknjah pod skalami, razpokah v steni in drugih skrivališčih. Obe osnovni tehniki podvodnega lova (plitko ali v globini) se kombinirata z zalezovanjem, kjer ribe preseneti med pašo ali potovanjem.
S tehniko preže lovimo brancine, morske lipane (ciplje), zobatce, gofe, lice, salpe, orade, s tehniko preiskovanja skrivališč pa ugorje, konje, šarge, škarpine, vrane, kirnje. Podvodni lov ni le rekreacija in tekmovalni šport, ampak tudi strast, ki podvodnega lovca za vedno zasvoji. Legende svetovnega podvodnega lova, vsi so bili po trikrat svetovni prvaki, so Španca Jose Amengual in Pedro Carbonell ter Italijan Renzo Mazzarri.
Slovenec Jure Daič ni samo rekorder v prostem potapljanju, ampak tudi podvodni lovec. Po njegovih besedah je prosto potapljanje šport, pri katerem se poglobimo v svojo psihološko plat in se poskušamo čim bolj sprostiti. Pri podvodnem ribolovu gre za lovski instinkt in željo, da sam poskrbiš za svojo prehrano. Ni lepšega kot uloviti ribe, jih očistiti, speči na gradeli in pojesti v krogu družine. Ko še ni bilo trgovin, še sklene, so morali ljudje sami poskrbeti za prehrano in podvodni lov ponuja takšno prvinsko izkušnjo preživetja.
