Daleč od tega, da bi nanjo povsem pozabili. Že, morda je medijsko manj izpostavljena, pa zato še malo ne protestira. Je takšna, kakršna se nam je zapisala v srca. Polna spoštovanja do ljudi. In do življenja samega. Dostojanstvena je. Poleg toplih in optimističnih nasmehov ima v zalogi pronicljive in spodbudne besede. Z njimi je radodarna. Kakor tudi z drobnimi pozornostmi in ob snidenju za srečo in radost pokloni oreh. Ker simbolizira življenje, enotnost, trdnost, ljubezen, harmonijo.
Draga gospa Štefka, vas lahko vprašam, kaj zaposluje vaše misli te dni?
Mislim na to, kaj bi dala, kaj bi lahko storila, da bi bilo v novem letu življenje na svetu boljše in bolj prijazno. V mislih sanjam o tem, da si vsi ljudje v tem času želijo enako, pa bi bilo zato kar prav, da bi se dobre želje, dobre misli uresničile. Želje so lepe, veliko nam pomenijo, a niso dovolj. Pošteno od vseh nas je, da se jih potrudimo tudi uresničiti. To pa je teže. Želje, sanje in pravljice so preveč zapeljive.
Z velikim praznovanjem gre z roko v roki veliko bleščavosti in tudi zapravljanja. Duhovne razsežnosti, po katerih ljudje hrepenimo, kot da nič ne štejejo. Na kaj vas opominjajo prazniki?
Opominjajo me na človeškost, na tiste vrednote, ki jih ne bi smeli prepustiti le »trgovcem z novci«, pa se to žal dogaja. Dobro je, da je trgovina vmesna pot od ustvarjenih izdelkov do ljudi, ki jih potrebujejo, da je tudi pot do spoznavanja različnih kultur, novih možnosti, znanja, napredka in modernizacije. Me pa skrbi »vsiljevanje« novih in novih želja in iluzij, ki naj bi nadomestile pristno doživljanje novoletnih praznikov. To se ponekod začne, še preden čas in okolje dozorita za praznovanje. Že pred prvim novembrom. Hitrica spodnaša naše medsebojno razumevanje in iskreno posvečanje bistvu, h kateremu nas vabijo prazniki. Prazniki so dragocen čas, vsaj zame. Dobro mi denejo in pomagajo živeti. Ni dobro, če vizualne spodbude in oglasi prehitevajo in zmotijo ritem življenja, ki ga narekujejo delo, dolžnosti, skrbi in logika letnih časov. Rada bi, da se v življenjski ritem slehernika in družbe, če lahko tako rečem, čas pričakovanja in pripravljanja na praznovanje smiselno in sproščeno umesti in tako vnese vanj radost in veselje. Pravijo, da hitrica ni dobra, da moraš hiteti počasi. Upam, da vendarle to komu uspeva.
Kako se vam uspe ogniti evforiji?
Odgovor preprosto poiščem v prazniku samem, v tem, kaj nam sporoča, kaj z njim želimo povedati sebi in drugim, kaj želimo z njim doživeti, čemu je posvečen. Božični in novoletni prazniki nas gotovo vabijo v družinsko okolje, prijateljstvo, ljubezen in seveda v upanje na boljšo prihodnost. So pa med decembrskimi prazniki zelo pomembne spominske in zgodovinske obletnice, kot so Prešernovo rojstvo, deklaracija OZN o človekovih pravicah, plebiscitarna odločitev za samostojno pot slovenske države, ustava, ki naj bi usmerjala naše ravnanje za boljšo prihodnost, kakršno si želimo ob izrekanju »srečno in zdravo« za novo leto. Tudi če se ne razgledamo po svetu, pa nas evforija pred novim letom opozarja, da je življenje postalo zelo zapleteno, da je evforija tudi nasilje. Iz tega bi se radi izvili. Vsaj za te čase si skušamo ustvariti iluzijo sreče. Sreče pa si res iskreno želimo. Jo potrebujemo. Prevzema nas upanje s simbolnim novim rojstvom deteta in sonca. To so čarobna čustva, ki prinašajo optimizem in polnijo naša srca z dobrovoljnostjo in dobrotljivostjo. A pamet in stvarnost sta na drugem bregu. Ni v posmeh ta prednovoletna evforija sodobnemu času? Postojmo za trenutek in se zamislimo.
Kako se pri Kučanovih pripravljate na praznike?
Tako je, kot bi lastovke skupaj spravljale gnezdo. Najprej se pogovarjamo, še posebno o knjigah, otroških pravljicah, glasbi in o vsem drugem, kar smo doslej ob teh praznikih doživljali; pišemo voščila, v dnevni prostor prinesemo okraske in druge potrebne reči, tudi stare namizne igre, kot so špana, mikado, sestavljanke besed. Milan gre po drevešček, okrasijo ga skupaj vnuk in hčerke, kot je bilo to vselej pravljični običaj, in rada jih poslušam, ko obujajo spomine in razsipajo želje, kaj naj bi dedek Mraz izpod Triglava prinesel, katere vrline, kakšno radost... Dedka Mraza je v začetku prejšnjega stoletja zelo unikatno in skladno s slovenskimi običaji oblikoval slikar Maksim Gaspari, tako kot Desetnico in še mnoge druge zgodbe o vrlinah, tegobah in pogumu. V kuhinji pa se zbirajo orehi, lešniki in živila za praznične jedi in skupaj režemo korenček za francosko solato, Milan se loteva prekmurskih jedi, jaz pridam kakšno koroško, hčerke in njihovi družinski člani pa sodobno zelenjavo in kaj medenega. In besedujemo o tem, kje bomo kakšen praznik preživeli z domačimi in prijatelji in kako.
Vzdušje v družini, doma je tisto, kar šteje, kajne?
Vzdušje je res tisto, kar se najbolj vtisne v spomin. Prisrčnost, bližina in medsebojno razumevanje. Je doživetje radosti, ko se veseliš le človeka, ko skupaj z njim ustvarjaš prijetno vzdušje, skrivnost lepega. Drobna, duhovita, z ljubeznijo narejena in izročena darila to vzdušje še poosebljajo, z njimi sporočamo, kaj si sami želimo, ali kaj bi želeli drugemu, ali kaj naj bi spodbujal in začutil v nas. In iz mnogoterih žalostnih zgodb vemo, kako hitro lahko kakšna neprimerna opazka, molk ali ravnanje to vzdušje poruši in se človek zapre v školjko in bolečino.
Mislim si, da spomin na okraševanje doma, novoletne smrečice, pisemca dedku Mrazu, ko sta bili hčerki manjši, ne bo nikoli zbledel. To je ljubezen v najčistejši obliki.
Nekako še vedno pišemo pisemca dedku Mrazu izpod našega Triglava, simbolne gore, visoke, trdne in večne. V naših spominih in željah so vedno koraki k znanju, odprtim obzorjem in prihodnosti. Otroška pisemca še hranimo in dodajamo vnukova, ker so v njih zapisane zgodbe in spomini našega časa, njegovih potreb, dozorevanja in hrepenenja. Tudi okraske od nekoč še hranimo, v njih odseva ustvarjalna sposobnost ljudi, ki jo lahko občudujemo. Med njimi so nekateri otroški izdelki pa tudi ročno klekljane pravljične podobe ali zvezdice, ki so nam jih poslali prijazni ljudje za novoletno čestitko. Pri nas dobri dedek Mraz ne pozabi prinesti knjig za pot v prihodnost in za spomin in opomin na težko prehojene poti, doda tople spletene volnene nogavice ali rokavice. Ima dober spomin in vpogled in ne pozabi prinesti tudi številnih reči, ki jih potrebujejo ljudje v stiskah in jim jih izročamo z njegovimi pozdravi. Človek ne more biti srečen, če sreče ne deli z drugimi, zato novoletne praznične dobrote podelimo tudi s tistimi, ki jih nimajo. To je tako samoumevno, da o tem niti ne govorim.
Klišejsko, pa vendar: kaj si želite, da bi prineslo novo leto?
Delo za vse in konec brezumnih prepirov in nasilja. Pohlep, izkoriščanje, manipulacije, populizem in laž so perfidno in rušilno nasilje. Tako mislim in za drobec verjamem v človeški um in pogum ljudi, da se temu postavijo po robu in najdejo ustrezne rešitve. Sem za sodelovanje in solidarnost, za razumevanje vzrokov konfliktov in popravo krivic in poškodb, tudi v odnosu do okolja, ki so si jih brez medsebojnega spoštovanja prizadejali ljudje in narodi. Če so znanstveniki z vseh vetrov zmogli odprto in požrtvovalno sodelovati in so tako našli Higgsov bozon, ki mu pravijo božji delec, je ta moj »verjamem«, ta srčna želja upravičena, verjetna in uresničljiva. Pot bo težka, a obstaja. Sporočila kulture in umetnosti nam jo bodo lajšala.
Ljudje ohranjamo tradicijo, bržkone zaradi zelo močnega spomina na otroštvo. Najbrž bi lahko ogromno povedali, če vas vprašam o odraščanju na Koroškem. Po čem ste hrepeneli?
Pet otrok nas je bilo, trije bratje in dve sestri, in starši so nas vzgajali z zgledi iskrenega in spoštljivega medsebojnega odnosa, z delom in učenjem, z glasbo in kulturo. Spominov je za celo morje. Za odlično opravljen prvi razred šole sem od očeta dobila v dar živo drevo, jablano, ki jo je zasadil dedek, in nauke, kako jo moram negovati, kako s sošolci in prijatelji skupaj uživati jabolka, plezati in se igrati na njej... Kako izjemno domiselno mi je odprl pot prijateljstva do narave, do zgodovine, solidarnosti, sodelovanja, športne spretnosti, etike in lepote. Za vsakega od otrok je domislil posebno poučen dar, ki je vseboval trajno skrb za živo stvar ali knjigo, note in orodje za delo in ustvarjalnost. Nekoč je bila za božič pod smreko ena sama kar velika škatla za vse nas in notri so bile lutke. Pridal jim je na roko narisan načrt za lutkovni oder in seznam znanja obrtnikov, pri katerih naj si izprosimo nasvete in pomoč pri izdelavi. Če smo do njih in njihovega znanja spoštljivi in ne poredni, nam bodo radi pomagali. Veliko smo se pri njih naučili, jaz celo šivati lutkovne kostime na šivalni stroj, poleg tega pa smo v šolski in mestni knjižnici iskali lutkovne igrice in zgodbe, ki smo jih potem igrali za otroško in starševsko publiko. Spodbujal je naše hrepenenje po znanju in jaz sem si zato zelo želela postati učiteljica. Najmočnejša podoba iz mojega otroštva je pravzaprav občutek, da sem bila povsod dobrodošla, da so vsi v kraju skrbeli za vse otroke, nam bili naklonjeni in nas tudi strogo podučili, če sta nas nevednost in porednost zapeljali.
Občutljivost, dojemljivost, sočutnost so vaše značajske vrline, ki so vam jih dali in privzgojili starši?
Vesela sem, da sem to podedovala od staršev in utrjevala z vrstniki. To sem prenesla tudi na hčerki, ki sta socialno ozaveščeni in nesebično pomagata.
Otroštvo sem preživljala po drugi svetovni vojni, oče je bil že v prvi borec prostovoljec za severno mejo slovenstva in v drugi sodelavec osvobodilne fronte in NOB. Razmere po uničujoči vojni so bile težke; učili so nas, še otročke, da je treba prihraniti zadnji kos kruha pred novo peko ali del drugega živila, za človeka, ki bi mogoče v svoji stiski prišel mimo in potreboval našo pomoč. To pravilo smo ohranili kot študenti in ga ohranjata tudi hčerki – v škatli ostane vsaj en piškot ali kos česa drugega kot simbolna zaveza za človeško sočutnost.
Svoj prostor in čas očitno znate napolnjevati. Kako greste čez stiske? Bolečine?
Ni lahko in v živo me zadenejo, ker želim ostati občutljiva in jih začutiti z vsem svojim bistvom. In mogoče je prav moja odprtost to, kar mi pomaga, kar okrepi moj razmislek in uspeh pri soočanju z njimi. Moji bližnji, čas in znanje so moji zavezniki. Če tako na splošno pogledam na življenje in soočanje s stiskami, lahko rečem, da vse, kar je bilo dobrega storjeno, ostane vgrajeno v življenje kot dragocen obet za okrevanje. Povsod, ne samo v medicini, je bil narejen ogromen in osupljiv napredek. A človeške slabosti se ne odpravljajo z njim. Nasprotno. Pravimo, da se živemu človeku lahko vse zgodi, tudi brez razloga, a bistveno je, da je živ, da si lahko pomaga in poišče pomoč. Premalo pa je prisotno v javnosti spoznanje, da je zavestno ali nezavedno nagnjenje k zameram, kritikarstvu in maščevalno obsojanje drugih za lastne težave rakava pot nazaj, ki ne ponuja izhoda. Za rane je treba poskrbeti, da se zacelijo in da se brazgotine zmehčajo in izginejo. Pred nasilnimi gestami in besedami pa je treba biti občutljiv in že pri prvih in morda komaj zaznavnih znamenjih reagirati in zavarovati svojo integriteto in se postaviti v bran svojega dostojanstva.
Čas je osebna kategorija, dva človeka nimata enake ure, ki bi jima ga sinhrono merila in primerjala zamude in prehitevanje. Vendar kratka doba desetih, morda dvajsetih in nekaj let kaže razlike, mar ne?
Čas je res zanimivo dejstvo, naš občutek za sedanji in prihodnji čas nepridvidljiv, spominjanje v času nazaj pa nezanesljivo, pozabljivo in priročno za prirejanje, pretiravanje in manipulacije. Prav imate, da je čas popolna osebna kategorija, ki jo lahko merijo le osebne življenjske izkušnje in doživetja. Pa vendar je bilo, tako sem občutila, nekaj posebnega v času odločanja Slovencev za samostojno državno pot v prihodnost. Takrat je čas med prebivalstvom, voditelji, mediji, institucijami, gospodarstvom, znanostjo, kulturo in umetnostjo in našimi ljudmi po svetu deloval sinhrono in nas povezoval v medsebojno zaupanje, živahen dialog in v odgovornost za skupen razmislek o korakih za prihodnost. Upravljanje države in javnih zadev je težka in odgovorna reč, tako navznoter kot navzven v mednarodno okolje. Če umanjka, se izrodi ali se izmakne delovanju in odgovornosti za prispevek v skupno družbeno dobro le eno področje, če ni nadzora, se zgodijo razpoke, ki zamajejo temelje. Danes čutimo, da se pri nas in po svetu majejo temelji, ki jim pravimo ali etika ali socialno tržno gospodarstvo ali okoljska ozaveščenost ali suverenost ali človekovo dostojanstvo ali jih kako drugače poimenujemo, z magičnimi besedami mir, socialna pravičnost in solidarnost.
Ljudje so zaskrbljeni.
A v meni ostaja silni občutek upanja in zaupanja v ljudi. Res smo majhna skupnost, ne moremo se kosati z velikimi državami in se obraniti pred njihovim vplivom, pa vendar sta v naših ljudeh izjemna ustvarjalna moč in kulturna kondicija, ki se lahko enakovredno merita s svetom. In vzbujata spoštovanje in občudovanje. Ne samo v športu in znanosti, tudi v gospodarstvu in umetnosti, le več discipline, truda, požrtvovalnosti in solidarnosti terjata od posameznikov in skupnosti glede na dane možnosti. Takšna naj bi bila tudi usmeritev naše politike s spoštovanjem in uveljavljanjem načel, katerim smo se zavezali ob ustanovitvi samostojne države, pod geslom, da bomo gospodarji na svojem. Politika in ravnanje državnih funkcionarjev sta zelo pomembno področje, izhajati morata iz družbenih potreb ljudi, našega sodelovanja, motivacije, inovacije, kritičnega odziva in ocene, opore in podpore, saj njihovo delo lahko v dobrem in slabem odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Podobno kot razmerja v družini, v gospodarstvu, povsod. Vsaj tako jaz to dojemam, po svojih izkušnjah.
Kako ste se osebno počutili prej, denimo ob osamosvojitvi in kot prva dama, in zdaj?
Po najboljših močeh in s ponosom sem opravljala naloge v vlogi, ki mi jo je prinesla izvolitev moža za predsednika države. Resno sem se pripravljala na dogodke, se učila in se dala podučiti ter se enako skrbno uredila, pa naj je šlo za obisk v vrtcu, bolnišnici ali pri kraljici. Skrbela sem, po svojih močeh, za ugled države in načel, ki smo si jih zapisali v ustavo, in ravnala skladno z njimi, kar mi je prinašalo spoštovanje in razumevanje sogovornikov. Življenje je podobno povsod in pametni ljudje vedo, da se pomanjkljivosti lahko zgodijo in popravijo, le omika in olika pa sta tisti preprosti in univerzalni stvari, ki omogočata dostojno ravnanje. Že dolgo je od tega, kar mi je ta vloga prenehala, a za ugled države in za načela me še vedno skrbi. Zdaj sem v vlogi babice in upokojenke in temu primerno živim ter sodelujem pri socialnih in kulturnih aktivnostih. Še vedno živim v Sloveniji, z njo in za njo, diham s Slovenijo in zdi se mi tako prav in lepo.
Kakšna je Slovenija, Slovenke in Slovenci, gledano v celoti in primerjalno? Kakšen je duh časa?
Zanimivo je, da se apatičnost, ki se je bila zalezla med ljudi, umika. Ljudje se vedno bolj zavedajo, da je zapiranje vase in v svojo individualnost napačna smer. Da ne omogoča preživetja in jemlje delo. Nekateri ga imajo preveč, drugi ga nimajo. Da so ob poplavah, žledu in drugih naravnih nesrečah brez pomoči družbene skupnosti in solidarne pomoči nemočni. Da je vse, kar smo kot človeštvo ustvarili in ustvarjamo, naše skupno znanje, s katerim zadovoljujemo svoje potrebe in želje. Ne glede na to, kam nas ponese pot, na katero koli celino. Da je svet lep in življenja vreden, kot je zapisal Cankar v Kurentu, a da smo objestni zapackali ta svet z nevrednimi dejanji in moramo zdaj znova prehoditi Golgoto, da bi to popravili. Upam in verjamem, da bodo to zmogli mladi s svojo vitalnostjo in vztrajnostjo in da bodo v tem duhu tudi preoblikovali vizualno in virtualno kulturo. Življenje je na njihovi strani, zavrnili bodo nesprejemljivo in si izbojevali prihodnost. Ker jih kapital namerno ovira in izkorišča, znanje pa je njihova prednost, potrebujejo le našo pomoč in medijsko podporo.
Dovolite vprašanje: ali kdaj hitite bolj počasi?
Seveda sem bolj počasna, umirjena, to je logika staranja, ko bolj slabo vidiš in ne opazuješ gub, ko mi na misel ne pade, da bi tekla za mestnim avtobusom, da mi ne bi ušel, kot sem to zmogla nekoč, ko lahko zjutraj v miru popijem kavo ob časopisu in se le še bledo spominjam, kako sem hitela z enim otrokom v vrtec, z drugim v šolo, enkrat celo kar v copatah. A ko otroci pridejo na obisk domov, si ne morem pomagati, da se ne zasučem po kuhinji kot nekoč, potem pa prisedem in slišim, kaj vse nalaga mladim današnje življenje.
Te dni se veliko govori o ljubezni. Nekoč ste dejali, da ni fraza, da ljubezen premaguje marsikaj. Več kot petdeset let je, odkar sta se z možem spoznala. Je ljubezen tista, ki žene naprej? Je skrivnost dobrega zakona?
Ljubezen je že sama skrivnost in odkriti niso še vsi vzgibi, ki pritegnejo mlada človeka v objem. Vsak zakon je poseben in mislim, da ne bom znala prav razložiti. Skrivnost skupnega življenja po mojem je obojestranska želja in sposobnost, da ceniva ljubezensko čustvo in si zaupava. Zaupanje pa ni samoumevno in se krepi z iskrenostjo, spoštovanjem, spoznavanjem, razumevanjem in sprejemanjem in še kaj bi lahko dodala. Na primer radost, veselje, znanje, tudi potrpežljivost, odrekanje in prilagajanje. Vse te značajske lastnosti in ravnanje negujejo ljubezen in zaupanje, in zdi se mi, da tudi ljubezen utrjuje in izboljšuje te lastnosti. Ljubezen je pač čudovito čustvo in si zasluži našo iskreno skrb in pozornost, zato ni dobro, če to, kar poživlja skupno življenje, prezremo ali opustimo. Tudi rastline zalivamo in obrezujemo, da bi bile lepo cvetoče. Čustvovanje, zaupanje se lahko razblinita kot milni mehurček in ju ni mogoče priklicati nazaj. Zato ljubeznivih pogovorov in pogovorov o ljubezni ni nikoli preveč. Tudi med novoletnimi prazniki.
