Postdopustni možganski post

Mineva že poldrugi teden, ko smo se s planeta golih, srečnih, neobremenjenih, prijaznih in sproščenih preselili nazaj na planet zakravatanih, živčnih, nečimrnih in prežetih s stresom. Pravzaprav se vsako leto, ko se vrnem z dopusta v ta ponoreli svet, bojim, da bo to neke vrste šok. Najbrž nisem edini. In za nekatere tudi je. Sam pa očitno spremembe tako dobro prenašam, da že s tem, ko imam na sebi obleko in čevlje, postanem čisto drug človek.

Spomnim se ljudi, s katerimi sem nekoč precej medcelinsko potoval in jih je časovna razlika po pristankih preganjala še dneve in dneve. Sam sem vedno pristal, popravil uro, in to je bilo to. Ljudje, ki imajo svoje življenje v smislu urnikov in vsakodnevnih navad zelo urejeno, se vsakršnim spremembam pač težje prilagajajo. Če možgane in telo vsak dan ob istih urah zbujaš, hraniš in spočivaš, se bodo ti upirali vsaki spremembi in se je bali kot hudič križa. Ljudje, ki živijo bolj v stilu rock'n'rolla, pa itak ne telesu ne možganom ne dovolijo, da bi se navadili na kar koli. Le na stalno aritmijo in nenehne spremembe. In ker delam tudi pogoste vikend izlete na že omenjeni planet, moje siceršnje življenje pa je tako ali tako ena sama improvizacija, sem proti spremembam tako rekoč imun. Pravzaprav bi jih pogrešal kot hudič, če bi svoje življenje utiril v neke utečene protokole.

Na žalost ni tako z vsemi. Povprečen reakcijski čas na maile in telefonske klice je konec avgusta in v začetku septembra vsaj od dva- do trikrat daljši. Ženske očitno še sanjajo o dalmatinski glasbi, tiste malo bolj gajstne pa o dalmatinskih »galebih«. Ok, in o glasbi. Moškim se pred očmi še vedno vozijo ribe, nekaterim tiste na desetih metrih globine, ki nočejo in nočejo v domet puške, drugim pa le tiste na krožnikih, ki so že v fazi tretjega plavanja. Tokrat v vinu. Mularija in najstniki se počutijo depresivni in prazni, saj trpijo za abstinenčnimi krizami opoja, ki se imenuje slabo kontrolirana družba vrstnikov, najstnice zvite v klobčiče grejejo domače kavče in objokujejo poletne ljubezni.

Delati v teh dneh je, tudi če si imun proti omenjenim spremembam, težko. Vsem se še malo sanja. Še najmanj težav imamo v teh poznopoletnih mesecih z javno upravo. Oni imajo itak en svoj ritem, ki spominja na znano pesem Adija Smolarja, in ga ne menjajo, pa če se razpoči cel svet.

Tako predlagam, da tudi sami ne pretiravate s stresanjem stresa na okolico, da omejite svoje ambicije in pričakovanja ter jih počasi povečujete septembra, približno tako kot vaša okolica. Z leti se človek itak nauči, da vsako falično štrlenje iz okolice ali povprečja pogosteje boli, kot prija. Edina razlika je, da z leti za nekatere pomeni pri dvajsetih, za druge pa pri šestdesetih. In še vse tisto vmes.

Sicer sem pa opazil, da je veliko podjetnikov in tudi obrtnikov prenehalo lulati proti vetru in so se počasi sprijaznili, da delajo z izgubo. Teoretično to pomeni, da manj kot delaš, manjša bo izguba. In ker teoretično ni razlike med teorijo in prakso, bo najbrž najceneje, da jo ucvrete nazaj na dopust. Priznajte, tole sloni na trhlih temeljih, samo sliši se pa dobro. Sicer pa, kdaj pa je že kateri izgovor imel trdne temelje, mar ne?