Zgodba posestva Trnulja v Črni vasi v Krajinskem parku Ljubljansko barje in znotraj Nature 2000 je vzorčna pripoved o zeleni in ekološki Sloveniji. Posebno in mirno lahko rečemo, elitno turistično kmetijo tik zraven Ljubljane in le dober kilometer od slovite Plečnikove cerkve vodijo: magistrica ekonomije Urša Kunz v strežbi, kuharska legenda Slavko Adamlje v kuhinji in prometni inženir (resda s kmečkim pedigrejem) in Uršin mož Miha Pupis na traktorju.
Izključno naravni materiali
V Trnulji sredi Barja je vse zloženo, pospravljeno, novo, lepo in predvsem eko, je nedeljska gostilna in ekološka restavracija v enem, kjer diši po lesu. Kmetijska in turistična dejavnost sta v celoti ekološki, na kar sta zakonca zelo ponosna, še posebno na pridelavo in proizvodnjo konoplje, olja iz ekološko pridelanih rastlin, kot so sojino, olje oljne ogrščice in orehovo, pa čredo oslov in konjev na barjanskih travnikih in v hlevu, da o 40 kozličkih z jarcem burske pasme na čelu, pripeljanim iz Nemčije, ne govorimo. Tudi v sobah so izključno naravni materiali, spite tako rekoč v konoplji, tritikali (križanec med ržjo in pšenico, ki jo na Trnulji uporabljajo tudi za pekarske izdelke in omake), ajdi in koruzi. Poslopja so zgrajena po vzoru lokalnih gradenj iz preteklosti s pridihom sodobnosti. Gostinstvo je Uršina domena, živinorejsko-poljedelsko kmetijo vodi Miha. Pristojnosti imata strogo razmejene, čeprav ima Urša glavno besedo in roko tudi pri gojenju zelišč in zelenjavnem vrtu.
Apartmajsko in glavno poslopje, kjer zakonca živita, sta zgrajeni po motivu na grafiki Božidarja Jakca, ki je pred mnogo desetletji naslikal najstarejšo hišo v Črni vasi, imenovano Tomaževa hiša; staro, napol leseno, napol zidano, revno barjansko domačijo. Vse druge ideje so njune. Nova domačija je bogata in mogočna. Kar je bilo uporabljenega lesa, bodisi stavbnega bodisi za notranjo opremo, je iz Logarske doline, uporabili so najboljše smreke iz visoko ležečih gozdov, kar je kamna, prihaja iz bližnjega kamnoloma v Podpeči, za hišne pilote pa so uporabili stare koliščarske, ki jih je polno Barje. Hiši sta v celoti zgrajeni iz za zdravje prijaznih materialov (les, ilovnati ometi, konopljina izolacija), v eko slogu je zasnovana tudi notranja oprema (les, zaščiten z naravnimi olji). V apartmajski hiši so urejeni štirje apartmaji, Urša in Miha sta jih poimenovala Tritikala, Konoplja, Koruza in Ajda.
Magistrica na gostinski šoli
Trnulja je edina slovenska članica največje avstrijske verige ekoloških hotelov in kmetij Die Biohotels, lani je bila med več kot sto člani verige šesta najboljša – tako so odločili njuni gostje, ki so na ekološki kmetiji sredi Barja tudi prespali. Največ je Avstrijcev, sicer pa je jedilnica ob nedeljah polna lačnih in žejnih Slovencev. Še leta 2002 sta mislila, da bosta v Črni vasi samo živela, a kmalu sta vzela v najem prvo njivo, na enem hektarju zasadila konopljo (zdaj jih imata z njo posejanih sedem) in postala – kmeta. »Vendar takoj ekološka,« poudari Urša. Karierne spremembe se je lotila temeljito in se kot magistrica vpisala na srednjo gostinsko šolo ter jo kajpak končala. Čez njun prag tudi danes ne more nič, kar ni ekološko. »Kmetijo sva nameravala imeti najprej zase, a potem sva razmišljala: če bova hodila v službo in ob šestih zvečer domov, kaj imava od tega? Potem je šel Miha na izobraževanje za nosilca dopolnilne dejavnosti in po vseh izkušnjah, ki jih je tam pridobil, oznanil: imela bova izletniško turistično kmetijo.« Urša je po izvoru sicer Prlečka iz Ljutomera, Miha je doma iz velike kmetije na bližnji Jurčkovi, že v Ljubljani, a je vendarle pravi morostar (morost v ljubljanskem narečju pomeni barje).
Načrtujeta plavalni ribnik
Obiskovalci uživajo v osebni komunikaciji z gostiteljema, v ponudbi doma pridelane hrane, številnih dejavnosti, možnosti izposoje električnih koles in avtomobilov v neokrnjeni naravi Krajinskega parka Ljubljansko barje na robu slovenske prestolnice. Le 400 metrov je oddaljena struga Ljubljanice, v neposredni bližini posestva je bilo najdeno tudi slovito leseno kolo, replika visi na steni v gostinski sobi. Po stenah visijo tudi dela pokojnega Toneta Lapajneta, barjanska zemlja – šota ga je nagovarjala pri njegovem slikarskem delu, kot kipar je ustvarjal tudi v lesu in drugih materialih. V Trnulji Barje, mostiščarje in Ostrorogega Jelena v drevaku človek zlahka začuti, če ima le malo fantazije.
Na kmetiji lahko kupite (odvisno od sezone) konopljino, orehovo, sojino, bučno olje in olje oljne ogrščice, orehov in konopljin namaz, mlete orehe brez maščobe, ajdovo, tritikalino, pšenično enotno, ječmenovo in sojino moko, koruzni zdrob, moko in puding, konopljino pogačo, orehove in konopljine rogljičke ter suhomesnate izdelke.
Urša in Miha ponujata tudi voden ogled kmetije, prikaz hladnega stiskanja olja, praviloma konopljinega, z degustacijo, vožnjo z električno kočijo, najem električnih koles in vozil ter druge dejavnosti po dogovoru. Mogoč je tudi najem prostora za poslovne sestanke in seminarje ali zasebne dogodke za skupine (20 ljudi ali več). Zakonca imata v načrtu gradnjo plavalnega ribnika (ne bazena, bognedaj plastičnega ali betonskega!), popuste pri najemu apartmajev letos poleti pa bosta dajala tistim, ki bodo svoje avtomobile parkirali pred posestvom ter se po Barju odločili pohajkovati z drugačnimi oblikami prevoza.
Kar pride v Trnulji ekološkega na mizo, ima takšno raven, kot ga ima vse drugo, najsi bo v hlevu ali turističnih apartmajih, ki so poleg gostinskega in stanovanjskega poslopja, na poljih ali zelenjavnem vrtu, ob kaminu ali na tlakovani terasi. Morda je vse skupaj celo malce preveč urejeno in vzorčno. Če ste obiskovalec slovenskih turističnih kmetij, pa boste gotovo vedeli, da štiri jabolka, ki visijo nad vrati kmetije v Črni vasi, pomenijo najvišjo oznako za turistično kmetijo...
| V črni trn ukleta lepotica Trnulje (tudi plod črnega trna) so redka, če ne edina vrsta rastlin, ki dozorijo šele s slano in mrazom pozno jeseni. Vse do tedaj so drobni plodovi, čeprav že temno modre barve z belkastim oprhom, trpki, grenki, kisli in neužitni. Ko pa jih dvakrat ali trikrat pokrije slana, dozorijo, se zmehčajo in dopustijo, da jih uživamo. Na trnulje smo skoraj pozabili. Agronomi in živilci jih niso veliko raziskovali, čeprav so v preteklosti imele pomembno vlogo. Arheološke najdbe dokazujejo, da so trnulje uporabljali že v kameni dobi, v jamah in v poznejših bivališčih. Trnulje so botanično predhodniki današnjih sliv, zato jim ponekod še danes rečejo tudi divje slive, tako jih imenuje tudi Urša Kunz, z možem pa sta po njih poimenovala posestvo. »Kot v črni trn ukleta lepotica je bilo videti posestvo leta 2002, ko sva ga kupila. Zapuščeno in poraščeno, a z obetom, da skriva to, kar želiva, naju je posestvo silovito nagovorilo k rešitvi iz trnovega objema. Ime za najin novi dom je ponudila kar narava sama – Trnulja, plod črnega trna, ki je posestvo vztrajno čuval za naju,« je slikovita Urša. |
