Največja in pogosta napaka je, da pri tem izhajamo le iz sebe, svojega zornega kota, želje bodočih zakoncev pa postavimo šele na drugo mesto. Le če bodoča mladoporočenca dobro in dolgo poznamo, ne potrebujemo namigov, sicer pa se nujno posvetujmo z ljudmi, ki so jima blizu. Nič ni narobe, kadar podarimo praktične pripomočke, kot so kakovostna salamoreznica, blender, aparat za kokice ali najsodobnejši pralni stroj, a le če smo preverili, da si nevesta in ženin to zares želita. Oba!
Gospod Pravi in gospa Imavednoprav
Dobrodošli so tudi posebni darovi, ki jih naredi obrtnik ali mi sami – če smo za to usposobljeni, seveda. Včasih je unikatna ideja vredna več kot najbolj vrhunski industrijski izdelek zveneče blagovne znamke. Že dekorativno izpisani imeni poročnega para lahko navaden predmet spremenita v nepozabno darilo z močno simbolno vrednostjo. Denimo »Sonja & Sandi« izklešimo na eno od kamnitih plošč za pročelje, skrivaj izmaknjenih s kupa pred njuno hišo, ki jo prav zdaj obnavljata; ali pa imeni izvezimo na svileno posteljnino. Na njunih vzglavnikih naj piše še kaj šaljivega, denimo »gospod Pravi« in »gospa Imavednoprav«. Posebej zanju organizirano potovanje v neznano, polno prijetnih presenečenj, je prav tako lahko zadetek v polno. Poskusimo se vživeti v dušo in srce poročnega para, pa bo naše darilo vžgalo. Ne nazadnje, bonton veli, da tudi onadva podarita svojim svatom drobna darilca – konfete, ročno izdelane drobnarije in podobno.
Zapisano bolj drži
Vedno je lepo slišati, ko kdo pove o tebi kaj pohvalnega in prijaznega, a zapisano še bolj drži. Generacija, rojena pred osamosvojitvijo Slovenije, se verjetno spomni spominskih knjig, ki smo si jih izmenjevali v osnovnih in srednjih šolah. Vanje smo vpisovali, risali in lepili, kar so nam sporočali občutki do lastnika spominske knjige, in naš izdelek je ogromno povedal tudi o nas samih. Obudimo to navado in v imenitnem albumu, zavitem v pravo usnje, svilo ali drug naravni material, zberimo najbolj prisrčne spomine, fotografije in opise sorodnikov ter prijateljev mladoporočencev. Z ganjenostjo jih bosta lahko prebirala tudi oprta na starčevsko palico.
- Znane Slovence smo povprašali, katerih svojih poročnih daril se najbolj spomnijo in katera med njimi so jim največ pomenila ali jim še.
Azra Širovnik, pisateljica
»Med vsemi materialnimi darili od denarja do družinskih, z roko narejenih in izvezenih posteljnin ter brisač z monogrami, pa hotela Lev, v katerem sva preživela poročno noč, polno rož in šampanjca, mi je najbolj v srcu in spominu ostalo drugo darilo mojega očeta. Takrat je kupil novega volkswagna in nikoli ga ni vozil nihče, razen on sam. Ko pa je moj, pravkar poročeni mož Janez izrazil željo, da bi že drugi dan po poroki raziskal Bosno, predvsem Jajce, nama je moj oče velikodušno dal svoj ljubljeni avto in sva šla za teden dni raziskovat Bosno. Nepozabno je bilo v Jajcu in okolici, tudi hrana v znameniti Bosanskoj kući in romantični restavraciji nad Jezerom z naravnimi postrvmi. Pa zgodbe okoliških kmetic, ki sem jih opisala v knjigi Tašča. Te so me zaradi srečanja – prvič v mojem varnem in lepem življenju – s težkim in surovim življenjem drugih tako globoko prizadele, da se tiste noči nisem mogla ustrezno odzvati strastni želji svojega mladega soproga. Mojo prizadetost z žalostno usodo drugih je nagajivo komentiral: 'Tako ti je s seksom, ko ljubiš intelektualko, ki ima srce.'«
Janez Škrabec, podjetnik
»Najlepše darilo je bilo očetovo – poklonil mi je sliko svetega Krištofa (svetnika in mučenca, ki naj bi čez reko nesel Jezusa Kristusa z vso težo sveta, op. a.) našega slikarja Maksima Gasparija. Ta slika je darilo v darilu; očetu jo je ob njegovi poroki poklonil njegov tast, moj ded. Slika ima zato lepo dediščinsko, ob tem pa tudi visoko umetniško in pomembno sporočilno vrednost: tako v življenju kot v zakonu moramo drug za drugim prevzeti tudi Krištofovo vlogo.«
Biljana Unkovska, slikarka
»Poročna darila – to je bilo tako davno, da se komaj kaj spomnim.
Poroka je bila majhna, za samo štirinajst povabljenih, ampak darila so bila izbrana s srcem in ljubeznijo. Beneško ogledalo, staro več kot dvesto let, ovalno, v beneško oziroma lagunsko modrih odtenkih, z listki in posebnim premazom, ki naredi vsak obraz lep, mehak in osvetljen s posebno svetlobo. Tudi danes, po štirih desetletjih, ko se pogledam vanj, vidim obris srečne mlade neveste v kavbojkah in brez pajčolana.«