Razlog, da sem letos za svojo dopustniško destinacijo izbrala Madeiro, je kar malce banalen. Moj fant Mitja je namreč velik navijač Cristiana Ronalda, čigar rojstno mesto je Funchal, prestolnica Madeire. Portugalski zvezdnik je na svoje korenine izjemno ponosen, in ko sva pred meseci med spontanim brskanjem po njegovem profilu na facebooku naletela na fotografije otoka, je kocka padla: »Pa naj bo Madeira!«
Otok viaduktov in predorov
Portugalski otok je v resnici bližje Afriki kot Evropi – leži približno 500 kilometrov od Maroka in še enkrat toliko od Lizbone. Pot do tja nama je z nekaj postanki vzela skoraj ves dan. Njihovo letališče je eno najbolj edinstvenih in za pilote tudi eno najzahtevnejših na svetu (pista je zaradi pomanjkanja ravnih površin delno postavljena kar na stebrih, ki stojijo v morju). Že med vožnjo do hotela v Funchalu mi je v oči padla njihova svojevrstna znamenitost – ceste! Madeira je zaradi gorate pokrajine prepredena s tisočerimi viadukti in predori, zaradi katerih je vožnja po otoku še posebno doživljajska.
Otok je dolg 57 in širok 22 kilometrov, tako da se ga da obkrožiti v enem samem dnevu. Ceste so dobro označene, sicer pa se je malce izgubiti celo priporočljivo. Ko sva iskala vasico Ponto do Sol (točka sonca po naše), da bi si ogledala najlepši sončni zahod na otoku, sva zašla na stransko cesto, ki jo v glavnem uporabljajo samo še domačini. Po nekaj minutah vožnje sva kar naenkrat zagledala – slap. Prometa skorajda ni bilo, zato sva avto parkirala kar ob cesti, nase hitro navlekla kopalke in si privoščila kopel. Ja, kopel – sredi ceste!
V bazenu
z ribami
Madeira ima izjemno prijazno podnebje; vse dni najinega dopusta, ki sva si ga privoščila v prvem tednu oktobra, sva čez dan namerila od 25 do 30 stopinj Celzija. Pravo poletje, torej! Postanek v Porto Monizu, ki se ponaša s čudovitimi naravnimi bazeni, je bil tako obvezen. Vstopnina za kopališče, ki je za svojo urejenost pobralo že več nagrad, znaša le dva evra. Cene so na Madeiri sploh precej prijazne do turistov; za veliki vrček piva v lokalu na plaži boste prav tako odšteli le dva evra. In ko bi že skoraj pomislila, da se kopam v navadnem bazenskem kompleksu, je mimo mene priplavala – jata rib.
Edina pomankljivost, ki bi jo na Madeiri lahko našli, je morda pomanjkanje plaž. Obala je namreč povsod zelo visoka (mimogrede, nedaleč od Funchala leži 580 metrov visoki Cabo Girão, najvišji klif v Evropi). A eksotika je v resnici zelo blizu – na otočku Porto Santo, ki je od Madeire oddaljen približno 50 kilometrov (dobri dve uri vožnji s trajektom). Otok ponuja kar devet kilometrov dolgo rajsko mivkasto plažo. In kar je bilo še bolje – tam sva bila skorajda sama. Za Porto Santo domačini pravijo, da je njihova najboljša in najbolje ohranjena skrivnost, zato si le privoščite skok tja, a psst, ne povejte nikomur!
Raziskovanje z morskima biologoma Madeira leži sredi Atlantika in je zato več kot primeren kraj za opazovanje življenja v oceanu. Ponudnikov za tovrstne izlete je v Funchalu precej, a po izkušnjah popotnikov se lahko hitro opečete – drago plačate in malo vidite. Zato sva že pred potovanjem prebrskala kar nekaj spletnih forumov in se na koncu odločila za tako imenovani whale watching (opazovanje kitov), a z organizacijo, ki ni bila locirana v prestolnici, ampak v majhnem mestu Machico, na skrajnem vzhodu otoka. Na čolnu nas je bilo samo 12 (ker je povpraševanja veliko, je sedež treba rezervirati vsaj nekaj tednov prej), izlet pa sta vodila izkušena morska biologa. Čeprav je bil ta ponudnik za 10 evrov dražji od tistih v Funchalu, se je splačalo. Približno sedem metrov velik kit, ki smo ga zagledali le nekaj 10 metrov stran od obale in skupaj z njim v tišini pluli nekaj minut, je bil vsekakor eden od vrhuncev celotnega potovanja na Madeiri! |