Popoldanski umetniki

Včeraj sem prebral lepo in precizno napisan komentar neke slovenske avtorice, ki je krožil po netu. Deklina na čustven, vendar realen način opisuje finančno-kreditne pasti, ki, skrite pod listjem oglasov, prežijo na svoje žrtve. Naivno, vendar kdo pa ni naiven, ko so v igri sanje, ki jih sanjamo zase in za svoje otroke. Zgodba se me je dotaknila tudi zato, ker če jo transponiram v poslovno okolje, zneskom dodam nekaj ničel, med otroke pa stlačim zaposlene, kar v smislu odgovornosti ni tako napak, v njej z lahkoto najdem sebe. Pa ne le sebe, temveč veliko malih, celo družinskih podjetij, ki v teh časih hlastajo za zrakom kot sardele, ki jih iz morja stresejo na palubo. No, tam se vsaj za ladjo ve, kam pluje.

Ne bom ponavljal njene zgodbe, še manj poskušal povzeti bistva sporočila v njej. Izpostavil bom postranski podatek, da sta tako ona kot njen mož umetnika. Postranski zato, ker se njena zgodba z lahkoto zgodi tudi mesarju, mizarju, taksistu, policaju ali kleparju. Sploh v časih, ko gre dokaj dobro.

Z umetniki sem se družil precej. Najbrž zato, ker čudežno spadajo v vse mogoče intelektualne družbe. Pa tudi v tiste kvaziintelektualne. Tudi pijejo hudo radi, še posebno če je zastonj, in za takšne sem še poseben magnet. Po drugi strani sem se tudi sam vedno imel za umetnika. OK, nedeljskega umetnika. Saj veste, kot nedeljski šoferji. V najbolj plodnih letih mogoče popoldanskega. Zato sem o umetnikih rad pisal in tudi precej. Želel sem jim dobro, dobil pa le očitke, da zanje nimam posluha, da ne razumem, kako pomembna je kultura za obstoj nekega naroda. In slednje se mi nikoli ni zdelo sporno. Bom pa vedno verjel, da je kakršno koli kulturo veliko lažje zganjati in absorbirati sit kot lačen. Lažje na toplem kot na mrazu in lažje preskrbljen kot zadolžen.

Kulturniki se z mano ne bodo strinjali, vendar menim, da je bil njihov položaj že v naši nekdanji državi močno privilegiran. Enako v sedanji. Vsaj na začetku. Politiki jim namreč vedno lezejo v rit, saj jih še kako potrebujejo za svojo promocijo. Dokler je le kje vzeti, oziroma aktualneje, dokler se le še da kje izposoditi. Podpore, subvencije, pokroviteljstva in statusi so se delili, kot bi bil naš ekonomsko-razvojni načrt postati država samih umetnikov. Vsak zapit igralec na glavnik je imel status. Bolečo korekcijo smo lahko pričakovali. Ne govorim o tem, kaj je prav in kaj ne, temveč o tem, kaj se dogaja in kaj se še bo. V naslednjih dvajsetih letih se bo položaj umetnikov samo še slabšal. Pika! Ne glede na to, koga bomo volili, in neodvisno od tega, kaj bo kdo obljubljal. Ko sem nedavno groteskno pisal, da se bodo slikarji pač naučili še pleskati, kiparji zidati, gledališki igralci pa izvajati komercialne predstavitve, so me raztrgali. Dandanes so tej ideji veliko bližje.

Vsekakor je število umetnikov, ki v neki državi živijo od umetnosti, pogojeno z njenim bogastvom. Zato bo za večino metamorfoza v popoldanskega umetnika nujna. Pozitivni stranski učinek pa bo, da bo umetnost celo boljša. Saj je logično, mar ne? Umetnikom, ki niso v sami špici svoje branže, bi torej svetoval, da z omenjeno preobrazbo prekleto pohitijo in osvojijo konkurenčno prednost pred velikim cunamijem naslednjih umetnikov, ki prihajajo na trg. Cunamijem brezposelnih umetnikov državne birokracije.