Dnevi, ko šolarji nimajo pouka, so popolna priložnost, da jih naučimo osnovnih gospodinjskih opravil, če jih še ne obvladajo. Kdor na to trditev odgovarja z besedami Ah, ne, pustimo jih, da uživajo, ne razume. Povejmo odkrito: moti se. Namreč, prav z delom v krogu družine lahko pri otroku vzbudimo zelo veliko veselja in samozavesti, ki bosta zanj popotnici za vse življenje. Najprej kruto dejstvo – če nam kot staršem do šolskega obdobja ni uspelo podmladka navaditi, da vsaj malo samostojno pospravlja za seboj in prispeva k urejenemu bivališču, je pred nami precejšnje garanje, a še je čas za trajno spremembo na bolje. Po prepričanju pediatrov bi sicer morali otroka že do petega leta naučiti, da daje igrače na svoj prostor, do sedmega leta naj bi znal pospraviti svojo sobo, do devetega pripraviti mizo in napolniti pomivalni stroj, do enajstega odnesti smeti in do trinajstega oprati perilo, zamenjati posteljnino ter počistiti stranišče in kabino za prhanje oziroma kopalno kad. Obstaja več načinov, kako pri gospodičnah in gospodičih vzbuditi zanimanje za gospodinjska opravila.
Pravljice kot iz škatlice
Vemo, da imata pripovedovanje in branje kakovostnih zgodb za lahko noč na otroka velikanski vpliv. Izberimo oziroma ponudimo mu takšne, v katerih je neredoljubnost kaznovana ali ni prikazana v dobri luči, denimo Ježkovo Zvezdico Zaspanko z zanemarjenim Ceferinom ali Tacamuco Svetlane Makarovič, v kateri ima požrešna lisica strašansko razmetano lisičino, med drugim polno oglodanih kosti.
Starši smo prvi vzor
Ne pozabimo, da smo najboljši in prvi najpomembnejši vzor mi, v prvi vrsti starši. Nima smisla pridigati, če nečesa ne počnemo sami. Le kako lahko pričakujmo, da bo to naredil otrok? Najprej pometimo pred lastnim pragom. Denimo vsakodnevno jutranje pospravljanje postelje, takojšnje pomivanje posode po zaužitem obroku ter brisanje jedilne mize, polne drobtin in ostankov polite omake, naj bo najprej del rutine nas odraslih, šele potem ta opravila zahtevajmo od otrok.
Kekčevo pravilo
Dobra volja je najbolja, prepeva Kekec in prav ima, tudi kar zadeva pospravljanje. Ločujmo odpadke, odnašajmo smeti, pometajmo, zlagajmo krožnike v pomivalni stroj ali prebirajmo perilo za pranje po barvah – kar koli v gospodinjstvu že počnemo, poskusimo to početi, kolikor je mogoče brezskrbno ali celo z nasmeškom. Ne mislimo, da bodo otroci zlahka poprijeli za delo doma, če sami denimo ves čas vzdihujemo: »Oh, kakšen svinjak imamo, to je za znoret'! Pa nihče mi ne pomaga, za vse sem sama! Joj, ko bi si le lahko privoščila hišno pomočnico!« S takšnimi in podobnimi izjavami namreč sprotnemu pospravljanju dajemo pečat nečesa, čemur sami nismo kos oziroma nam je neprijetno.
Občudovanje in pohvala
Otrok opazuje in nevede posnema tudi naš odnos do sveta zunaj domače hiše. Z občudovanjem zavzdihnimo, ko v prisotnosti podmladka vidimo, kadar je kaj lepo pripravljeno, denimo pogrinjek za skupni družinski obrok – pa četudi ga vidimo le na fotografiji v reviji ali na televiziji. Takrat ko otroku uspe lepo urediti mizo, ga prav tako ne pozabimo iz srca pohvaliti. Morebitne zdrse pa pomagajmo popraviti, a spet z veliko neobremenjenosti, sproščenosti.
Kazen je vzgojna
Že Boter mesec v Zvezdici Zaspanki je rohnel: Kazen mora biti, kazen je vzgojna! Zlasti kadar se človeški mladiči ne držijo dogovora in vihajo nos nad tem, kar bi morali storiti. Permisivna tehnika triurnega pogovarjanja, pregovarjanja in moledovanja ne bo prinesla pravega rezultata, saj ponavadi vodi le še v večjo zmedenost in uporništvo. Raje se držimo preprostega in kratkega navodila, ko odločno zahtevamo: »To naredi in pika. Brez ugovora.« Kadar še vedno ni odziva, je treba poseči po kazni. Sledijo naj ukrepi, ki otroka zabolijo oziroma zmotijo, kot sta izklop kabla za internet in prepoved gledanja risank.
Ustvarjalni v kuhinji
Hkrati ko dodelimo določeno kazen, otroka že vključimo v drugo dejavnost, ki jo bo izvedel z navdušenjem. Denimo, prepustimo mu, da sam naredi umešana jajca, ali pa ga spodbudimo k izdelavi preprostega posladka, ki ga pozneje ponosno ponudimo gostom. Pa nikar ne pozabimo povedati, kdo ga je naredil – skoraj sam!
Vesele kroglice na palčkah
Iz sladkorne mase ali marcipana, ki ga poljubno obarvamo z jedilnimi barvami, po možnosti brez konzervansov, oblikujmo čim lepše kroglice. Medtem v vodni kopeli stopimo temno čokolado skupaj z malo masla, sladkorja in ščepcem cimeta. Kroglice napičimo na lesene palčke in jih do polovice namočimo v enakomerno stopljeno čokoladno mešanico, takoj zatem pa jih povaljajmo v barvastih mrvicah ali drugih drobnih jedilnih okraskih, kot so srebrni biserčki.
