Kdo bi si mislil, da bom kdaj pristašica najbolj zgodnje budilke. Poletnih juter, ko je dan še hrustljav in svež, ko sonce le poboža, ko je koža ravno prav pomečkana, korak še mehak in dan avtomobila še ne spreminja v ponorelo kombinacijo turško-finske savne. Da mi bodo ob urah, ko so babice že na tržnici ali z viklerji pri frizerju, misli in dan lažje stekli, ko pa sem svoje spominske utrinke tako rada lovila ponoči ali pa vsaj bolj v večer.
|
|
