Počasi se bližajo meseci, ko bodo tudi v naših krajih samičke naše živalske vrste spet odvrgle še zadnje cunjice in zasijale v vsej Evini lepoti. Nakit in ure bodo tako še bolj prišli do izraza. Kakšne prsi ali kakšna rit bo letos metala večjo, kakšen nos pa manjšo senco kot lani, v oči javnosti bo na novo vržen kakšen tatu, ki so ga pozimi lahko videli le mož in nekaj pomožnih vrtnarjev.
Kljub dejstvu, da se na modo resnično nikoli nisem spoznal, so mi bile ženske oblekice in obleke vedno predmet erotične stimulacije. Prekleto rajcih je videti lepo oblečeno deklino, in če se punče zna nositi, lepo ne pomeni hkrati drago. Pravzaprav me veliko bolj rajcajo oblečene kot slečene dame. Erotični naboj v poslovni kostimček oblečene ženske, ki prihaja nasproti po kakšnem bančnem hodniku, desetkrat prekaša naboj vsake striptizete, ki poskuša zruvati tisto kovinsko štango, ki so jo delavci najbrž pozabili ob razopaževanju prostora. Pred časom smo s kolegi praznovali neko »pomembno« obletnico v enem od avstrijskih bordelov. Ko sem ob kajenju cigare in srebanju viskija že poldrugo uro opazoval razkošno ponudbo mimohodeče parade razgaljenih prsi in muck, sem razmišljal, da je vse to že destimulativno. Če bi se pojavila ena, ki bi nase vseeno navlekla kakšno lahko oblekico, bi bila zagotovo poželjenska zvezda večera.
No, v nasprotju z očitno afiniteto do ženske garderobe pa me nakit nikoli ni posebno prepričal. Niti tisti diskretni v izvedbi ure, prstana in uhančkov niti tisti, s katerim nekatere ženske iz sebe naredijo hodečo zlatarno. Ali hodeči bolšji trg, če njihov proračun seže malenkost nižje. Obe vrsti pa zagotovo v hipu utoneta, če po naključju padeta v Ljubljanico. Ne rečem, da h kakšni večerni opravi ne spadajo elegantni uhani ali kateri drug kos nakita, še posebno če dama razume, da je manj v tem primeru več, vendar je to bolj povezano z estetiko kot erotiko. Estetika in erotika pa nista niti sestrični, kaj šele sestri, saj če bi bili, se naša vrsta zaradi omembe vredne natalitete ne bi niti razvila. Si predstavljate, da poleg mnogokrat tudi umazane in po alkoholu dišeče erotike od drugega pričakujemo še estetiko? Kdo bi pa še kavsal?
Naslednja čedalje bolj priljubljena pogruntavščina so tatuji. Do tega pa sploh nimam odnosa. Za postaranega kvaziaristokrata moje sorte je fino že to, da me ne motijo. Vsaj od blizu ne, od daleč se namreč še vedno sprašujem, ali gre za kakšno modrico oziroma plesnjenje kože. Nisem še videl tatuja, ki bi mi bil simpatičen, pa sem videl vse vrste JLA-izvedb, mafijskih in sektaških pripadnosti in erotično-stimulacijskih poskusov. Kar se moških tiče, sploh ne bom komentiral, pri ženskah pa mi kilometrina mogoče le dovoljuje, da oblikujem kakšno s tetovažami povezano ugotovitev. Pa jo bom obrnil, da ne užalim množice prepikano-pobarvanih posnemovalk z BAR-kodami potiskanih tetrapakov. So ženske, ki so samozavestne in res zadovoljne same s seboj. Vedno vedo, kaj si želijo, in ne kažejo niti kančka zmedenosti ali raztresenosti. No, na takšnih še nikoli nisem opazil tatuja. Obrniti znate pa sami...
