KOLUMNA

Podobnost podobe in samopodobe

Objavljeno: 29.03.2016 17:50Posodobljeno: 29.03.2016 17:51

Če osla zapreš za mesec dni v Lipico, pač ne bo postal lipicanec.

Živimo v časih, ko je image ali podoba pomembnejša kot kdaj prej. Še nikoli ni tako velik odstotek ljudi aktivno delal na svoji podobi kot dandanes. Še nikoli ni tako velik odstotek ljudi služil vsakdanjega kruha s tem, da je spreminjal podobe drugih ljudi. Izraz izboljševal sem izpustil namenoma.

Ljudje bi bili radi pametnejši, sposobnejši, bolj razgledani, bolj uglajeni in seveda lepši, kot so. Skratka boljši. S tem seveda ni nič narobe, nasprotno, to je močno gonilo napredka. Še močneje, kot so pravni in davčni sistemi ter religija, ki nam pomagajo razumeti, kaj smemo in česa ne, nas delajo poštene in nas moralno vodijo skozi življenje. Če verjameš!

Šalo na stran, z željo postati boljši ni res nič narobe. Še najbolj zagrizene in naporne težake, ki nas s svojimi entuziastičnimi željami po napredku v vsakem trenutku na vsakem področju radi maltretirajo do nezavesti, v dobro razvoja vrste, pogosto potrpežljivo toleriramo. Problem je drugje. In sicer v tem, da si velika večina v resnici ne prizadeva postati boljša, temveč predvsem videti boljša. V zgodovini je prapor tovrstne ideologije nosilo predvsem snobovsko malomeščanstvo, ki je na področju igranja samega sebe izumilo že vse trike in maske. Dandanes pa ima človek občutek, da se je virus izgradnje umetne podobe razširil v vse družbene in generacijske pore.

Obstaja več stopenj topogledne obolelosti. Na prvi stopnji ljudje začnejo obiskovati frizerje, pedikerje, manikerje, modne svetovalce in stiliste na tedenski bazi. Ker ti ne morejo doseči želene popolnosti, se na drugi stopnji ljudje začnejo obračati še na lepotne kirurge. Vendar tu smo nekako opravili šele z zunanjostjo. Na tretji stopnji nujno potrebujejo nekoga, ki bo naredil umetniško-stilsko prenovo njihovega stanovanja in jih naučil, kako zrecitirati žive, predvsem pa mrtve slikarje in kiparje, katerih umetniška dela na novo krasijo dom. Tudi kakšnim svečnikom, stopnicam ali stebrom se da nadeti učena imena s področja umetnostne zgodovine in arhitekture, kar na sorodne bebce, kot so sami, naredi še posebno močan vtis. V četrti fazi se ljudje zatečejo k verbalnim vajam in strokovnjakom, ki izpilijo komunikacijo in nastopanje. OK, rekli boste, saj tu pa gre za novo znanje, vendar na žalost ni tako. Če osla zapreš za mesec dni v Lipico, pač ne bo postal lipicanec. Bojda so poskusili tudi s šestimi. Meseci namreč. Naslednja faza je najem ljudi, katerih naloga je urediti ali celo voditi tuje družabne profile in pisati CV-je in ... ta zgodba pač nima konca. Nadaljevanje smo videli v Willisovem filmu Surrogates (Nadomestki), ki je sicer na trenutke površen in perfekcionističnemu gledalcu s srednješolskim poznavanjem razvoja tehnologije nariše kakšen nezaželen pokroviteljski nasmešek, pa vendar zadene bistvo človeške psihološke izrojenosti na področju kronične obolelosti umetnega ugajanja drugim.

Vendar ljudje imamo radi nihanja med ekstremi, zato bo naslednja faza, ki jo bodo prinesle bodoče generacije, najbrž v stilu: največji frajer zna biti še večji kmet, kot je v resnici. Pravzaprav imam ob spremljanju kakšnih okroglih miz občutek, da so nekateri to modo že začutili in hočejo biti predtrendovski. Vendar to je že druga zgodba ...

En kolega je danes na enem poslovnem sestanku razlagal, da se vedno trudi biti pošten do vseh vpletenih. No, jaz se nikoli ne trudim biti pošten. Tak sem že v osnovi. 

Osrednje novice

40 kg kruha 
za snop slame

Svet se je obrnil na glavo, slama je vredna več kot kruh.

Je to dokaz o obstoju tujih vrst?

Na Jupitrovi luni Evropa so odkrili tekočo vodo.