Podnebne spremembe na krožniku

Kadar govorimo o podnebnih spremembah, si večina predstavlja onesnaženje zraka, visoke temperature, sušo ali poplavo. S takimi podobami nas obmetavajo mediji in predstavniki najrazličnejših aktivističnih skupin.

Večina nas ne pomisli, da imajo spremembe v okolju zelo močan vpliv na hrano, ki jo vsak dan uživamo. Odtujenost od narave je prekinila vsak odnos do hrane, sodobna prehranska industrija pa jo je podredila dostopnosti, prehranski vrednosti in zaslužku.

Naša ignoranca pa seveda ne spremeni dejstva, da je hrana ostaja produkt narave, ki je v svoji zgodovini doživljal najrazličnejše spremembe, prilagoditve in se odpravljal na tisoče kilometrov dolga potovanja.

Na tem mestu velja omeniti izjemno delo ruskega botanika in genetika Nikolaja Vavilova, ki je večkrat tvegal lastno življenje, ko je rinil na nevarna območja, iskal in tudi našel izvor sodobnih za hrano kultiviranih rastlin. Nedavno je njegovo delo nadaljevala mednarodna ekipa strokovnjakov, ki je ocenila prehranske navade in proizvodnjo hrane v 177 državah, ki skupaj zajemajo 98 odstotkov prebivalstva. Sledili so več kot 150 vrstam ključnih rastlinskih sort in pričakovano ugotovili, da uživamo veliko rastlin, ki izvirajo iz povsem drugega konca sveta.

Vsi vemo, da paradižnik, ki je postal skoraj sopomenka za italijansko kuhinjo, izvira iz Amerike, isto velja za čilije, ki jih mojstrsko pridelujejo in uporabljajo na Tajskem. Soavtor študije Colin Khoury iz Mednarodnega središča za tropsko agrikulturo v Kolumbiji, je pojasnil, da med najpomembnejša območja za izvor hrane spadajo Srednja in Južna Amerika, Sredozemlje in Bližnji vzhod. Vavilov je ta območja imenoval središča izvira, danes pa jih ustrezneje imenujemo središča raznolikosti (diverzitete) – to pomeni, da so izjemno pomembna in bogata območja (na planetu so jih identificirali 23), saj biološka diverziteta pomeni, da lahko najdemo ustrezne lastnosti rastlin, ki omogočajo hitrejše prilagajanje okoljskim spremembam, boleznim in drugim omejujočim dejavnikom.

To naravno bogastvo poskušata posnemati biotehnologija in genetika, prepogosto gre za finančno motivirane posege v lastnosti prehransko pomembnih rastlin, katerih dolgosežni vplivi niso znani, vendar dosedanja opažanja niso preveč spodbudna. Treba je razumeti, da je biološka raznolikost proces, ki se je razvijal skozi dolga časovna obdobja in v odzivu na celoten ekosistem. Laboratorijska predrugačenja pa so hiter in zaprt poseg.

Zanimiv aspekt omenjene raziskave je spoznanje, da prav noben prehranski krožnik ni sestavljen iz izključno lokalne hrane. Smo del globalnega prehranske procesa, zato ne moremo več mirno zamahniti z roko, če slišimo o poplavi v Indiji ali požaru nekje na Bližnjem vzhodu.

Na žalost je minilo obdobje, ko nam za osnovne pogoje za življenje, kot so voda, zrak, prostor in hrana, ni bilo treba posebej skrbeti. Vemo za slab zrak, vemo, kako težko si je zagotoviti stanovanje, zdaj pa je na udaru naša pravica do pitne vode, ogrožena je tudi globalna preskrba s hrano.

Znašli smo se v obdobju, ko je sprememba našega vedenja in vrednot postala neizogibna.