Čudovite peščene plaže na jugozahodu Šrilanke niso le raj za številne turiste, ampak tudi prizorišče nočnega dogajanja v živalskem svetu. Želve so ena izmed osrednjih atrakcij in veliko je tistih, ki počitnice in bivanje v hotelih in letoviščih na jugozahodu države med Bentoto in mestom Galle načrtujejo ravno v času, ko te valijo jajca.
Pet od sedmih vrst morskih želv na svetu se pojavlja v vodah okoli Šrilanke. Morske želve so ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst. Pospešena gradnja ob plažah, uničevanje koralnih grebenov in onesnaženost morja so terjali visok davek v njihovi populaciji. Ob tem je mogoče dodati še intenziven lov zaradi želvovine, jajc in tudi mesa. Tudi zato so na začetku 80. let na Šrilanki organizirali obsežen naravovarstveni projekt za njihovo zaščito. Ob jugozahodni obali je zdaj že kopica zavetišč ali bolje rečeno valilnic. V njih s pomočjo prostovoljcev z vsega sveta, med njimi je bilo že nekaj Slovencev, skrbijo za jajca, mlade samice in tudi za poškodovane živali. Vrata so vedno odprta tudi turistom.
Obnova po cunamiju
Uničujoč cunami leta 2004 je obalno območje, kjer so bile te valilnice, zelo prizadel ali celo izbrisal in obstajala je bojazen, da je sila narave uničila tudi na stotisoče želv. V desetih letih po cunamiju so prostovoljci s svojim delom in donacijami turistov in organizacij dobršni del zavetišč in valilnic obnovili in jih je ob obisku Šrilanke vredno obiskati. Glavni vir financiranja so še vedno prostovoljni prispevki navdušenih turistov, ki jih želvice vedno očarajo. Okoljevarstveniki in organizacije, ki vodijo zavetišča, domačinom, ki najdejo kraj, kjer je želva valila, za vsako prineseno jajce plačajo nekaj več, kot bi zanj dobili, če bi ga nezakonito prodali na črnem trgu.
Znano je, da si želve zelo dobro zapomnijo svoj rojstni kraj, in samice se nanj vračajo, da tudi same tam poskrbijo za svoj zarod. In očitno je zalivček Induruva, kjer med bivanjem na Šrilanki večino časa preživimo v hotelčku na peščeni plaži, rojstni kraj številnih mladičev, ki se po nekaj tednih dozorevanja v vročem pesku izležejo in prikobacajo na svetlobo ter se nagonsko poženejo v morske globine. So pa to tudi srečniki, saj jih že na poti do morja in po prvih plavalnih podvigih čaka prva nevarnost. Z mehkimi oklepi so prava poslastica za ptice in druge plenilce.
Z našimi obiskovalci obiščemo zavetišča v bližini, kjer je mogoče spustiti v morje tri dni stare želvice, a nikoli pred temo, da ne bi postale plen. Najsrečnejšim je usojeno, da si z nami ogledajo tudi prihod želve sredi noči na peščeno plažo in prisostvujejo čudovitemu dogodku želvinega poslanstva. Tako blizu, tako spontano in tako doživeto, kot je bilo letos ob februarski polni luni, tega še nismo doživeli. Dobesedno na našo plažo, pred naše sobe je priplavala želva. Nebo so sicer prekrivali koprenasti oblaki, a skoznje je prodiral soj polne lune. Takšne noči so tudi najugodnejši čas. Želve prej obkrožijo svet in večina jih pride valit na kraj, kjer so se kot mladički spustile v morje.
Okoli sveta
Ugasnili smo vse luči in pustili, da si želva izbere prostor v pesku, kjer bo izkopala luknjo. Posedli smo v bližino in opazovali. Bilo je dovolj svetlo, da smo videli njeno početje in jo občudovali. Nismo je hoteli motiti, saj bi se lahko premislila in se spustila nazaj v morje ter poiskala drug kraj. Dobro šolsko uro neutrudnega kopanja v pesku, nato smo tisti, ki smo bili v njeni neposredni bližini, zaznali značilen vonj. To je bil znak, da je začela valiti jajca. Jajca so velika kot žogica za namizni tenis, mehka in je treba z njimi previdno ravnati. Neslišno padajo v luknjo v pesku. Drugo za drugim, v sekundnem presledku. Na Šrilanki velja poseben režim čuvanja želvjih jajc. Za krajo in uničenje je predviden tudi zapor. Tako domačini takoj po dogodku obvestijo pristojne službe in poskrbijo, da jajca ne bi prišla v neprave roke. Tako je bilo tudi tokrat. Prešteli so jih in zabeležili dogodek. Natančno 109 jih je naša nočna obiskovalka spustila v pesek. Ob opazovanju nas je vseskozi preveval občutek, kot da bi prisotvovali porodu. Želvica, dajmo ji ima Slolanka, je naredila veliko delo. Izpolnila je svoje poslanstvo. Na obalo je prinesla novo življenje. V začetku aprila so iz jajc prišle mlade želvice, ki zdaj iščejo nove dogodivščine po poti okoli sveta. Morda katero izmed njih spet srečamo na naši plaži čez nekaj let. Nekatere za pot okoli sveta porabijo tudi 10 let.
O Tatjani in Mitju Mitja, Tatjana in Črt Butul živijo na Manžanu, v vasici nad Koprom, le pet kilometrov od središča. Domačija Butul je turistična kmetija, znana po sredozemskem zeliščnem vrtu, kjer se na natančno 100 metrih nadmorske višine pomešata sredozemski in celinski zrak. Ob vonju morskih širjav in čarih sredozemskih zelišč se srečamo z oljko in oljčnim oljem, malvazijo in refoškom, lokalno hrano in čudovito naravo na koprskem podeželju. Obiskali so jih ljudje iz kar 67 držav. Tatjana in Mitja v zimskih mesecih 26-letnemu sinu Črtu že nekaj let v celoti prepuščata kmetijo in kuhinjo, saj se odpravita v svoj drugi dom, na Šrilanko, kjer snujeta in povezujeta podobne zgodbe, a v drugem okolju s tamkajšnjimi prijatelji. |
