Fantje se od deklet po vedenju razlikujemo že v zgodnjem otroštvu. Palice, meči, kamni, frače, loki in še vrsta drugih otroških orožij so bila vsaj nam, otrokom, ki smo odraščali na vasi, vsakodnevna stalnica. Praske, rane, zvini, zlomi pa tudi kakšno izgubljeno oko ali na urgenci izvlečen šrapnel razpršila za lase, ki smo jih metali na ogenj, nas niso odvrnili od tega, da smo morali pogosto početi kaj nevarnega. Tudi starši so se z varnostjo svojih otrok ukvarjali bistveno manj, kot to starši počnemo dandanes. Pa ne zato, ker bi bili manj skrbni, temveč zato, ker je bil odnos do vzgoje in življenja nasploh manj hipokritičen. Varnost se je namreč medtem poročila z egoizmom, vendar to je že druga zgodba ...
Sam tudi v osnovni in srednji šoli nisem bi kakšen poseben pretepač, sem bil pa kot aktiven športnik dovolj močan pa tudi samozavesten, da so se mi dežurni težaki večinoma izogibali. Še pri tistih nekaj pretepih v predštudijskem obdobju, v katere sem se zapletel, je bil razlog po navadi ta, da sem branil nekoga, ki se mi je preprosto smilil. Prišel je faks in tam itak nimaš nikogar, s komer bi se stepel, četudi bi to včasih potreboval, saj so vsi težaki svoje šolanje zaključili med srednjo šolo ali po njej.
V vojski sem prvič občutil, kaj pretep sploh je. Prvi mesec dni po premestitvi v neke goriške hribe, kjer sem pristal po nesrečnem spletu okoliščin, skoraj ni bilo dneva, da jih ne bi fasal. Razlog se vedno najde, pri meni še posebno lahko, saj sem bil za te vojaške štose čisto preponosen. Potem koža čez in čez podplat postane, predvsem ti pa postane vseeno. Vseeno najprej zase in hip zatem še za druge. Ugotoviš, da se pravi borec ne skriva ne v mišicah ne v srcu, temveč v nekem temnem delu nad hipofizo, kjer sobivata sestri norost in brezbrižnost. Tja si strah ne upa niti v sanjah. Kakor koli, vse manj opazna brazgotina nad levim očesom in trije porcelanasti zobje so bili prekleto dobra uvozno-izvozna bilanca, ko sem odhajal. Živ in zdrav. Ko gledam nazaj, se mi to še zdaj zdi mali čudež. No, ni minilo prav dolgo, ko smo se spet s kalašnikovkami streljali po Ljubljani, življenje ima včasih res pokvarjen smisel za humor.
Pri teh fizičnih konfliktih je preprosto. Si in ali pa si out. In in si le, če so fizične konfliktne situacije tvoje življenjsko okolje. Če niso, postaneš pičkica. In noben trening, nobene borilne veščine in nobena psihološko-verbalna nesoglasja tega ne spremenijo. Ob prvem fizičnem konfliktu ti bo pulz podivjal, strah bo ohromil vse celice tvojega telesa in izdajalski možgani ti bodo servirali omahovanje za omahovanjem. Pičkica pač.
Z rojstvom otrok pa gre tvoj ubijalski instinkt dokončno v maloro. Romantični meseci same miline in hormonskih emocij naredijo pičkico od pičkice in od tam naprej je bolje, da žena prevzame upravljanje konfliktnih situacij.
Zadnjič sem se na rojstnem dnevu prijatelja pogovarjal z možakarjem, ki se mu je že na daleč videlo, da je redno pobiral tuje zobe iz lastnih členkov. »Občutek pičkice je rahlo zavajajoč,« je dejal, »toleranca se z leti dviguje, agresija pa pada, vsem se dogaja isto. Spreminja pa se tudi fokus. Bi te rad videl, če bi kdo le skrivil las tvojemu sinu ...« Najbrž res, sem pomislil, in potem o teh stvareh razmišljal še pozno v noč. Življenje pač ...