Leta 1911 je arheolog ameriške univerze Hiram Bingham bolj ali manj po naključju vprašal lokalne Indijance v soteski reke Urubamba, ali vedo za kake stare ruševine. Domačini so ga popeljali visoko nad reko na nekakšno sedlo med dvema gorama, kjer so imeli njive. Nadaljevanje je bolj ali manj znano. Izkopavanja so trajala desetletja dolgo in na plan je po stoletjih prišlo mesto, ki so ga konkvistadorji tako dolgo brez uspeha iskali. Ležalo jim je dobesedno pred nosom: le 80 kilometrov od Cuzca. Zgrajeno je bilo v času največjega obsega inkovskega imperija, okoli leta 1450, a je bilo po konkvisti in smrti zadnjega Inke leta 1572 zapuščeno. Na novo odkrito je postalo pravi magnet za turiste z vsega sveta, ki pa so bili po eni strani blagoslov (nepresahljiv vir denarja), po drugi pa prekletstvo (občutljive ruševine so bile nenehna tarča nenamernih in namernih poškodb stotisočev, ki so vsako leto obiskali znamenito mesto).
Žerjav se je zrušil
Sodu je izbil dno pripetljaj izpred dveh desetletij. V mestu je ameriška korporacija snemala reklamo za osvežilno pijačo, ko se je zrušil snemalni žerjav in padel prav na najsvetejše v svetem mestu: na Intihuano – Sončev kamen. V grozo vseh prisotnih je padli žerjav odbil precejšen del kamna. Od takrat je v mestu prepovedano prav vse, kar ni izrecno dovoljeno. Kakšni sendviči, poležavanje po travi, žvečilni gumiji in plezanje po ruševinah – vse to je strogo prepovedano in zagrožene kazni za kakršno koli nedovoljeno početje so dobesedno grozljive. Tudi sami domačini o vsem skupaj nimajo posebno dobrega mnenja. Naš vodnik po mestu, ki smo ga obvezno morali imeti po službeni dolžnosti, je od besa dobil skoraj peno na ustnice, ko je razlagal o tem, koliko artefaktov je našlo pot v ZDA in jih stoletnemu prizadevanju navkljub še danes niso dobili nazaj. Zaključek vsega skupaj je bil, da je bolje upoštevati pravila kot pa dražiti nezanesljivo usodo.
Potni list vseskozi pri roki
Dostop do mesta je omejen in rezervacija vstopnic je potrebna mesece vnaprej. Vsakršno soliranje je prepovedano. Dostop je mogoč le z ozkotirno železnico iz stare indijske trdnjave Ollataytambo. Vsi obiskovalci morajo bivati v mestu Aguas Calientes, globoko spodaj v soteski. Vsako jutro jih poberejo razmajani avtobusi in jih popeljejo po serpentinah skoraj 1000 metrov višje do vhoda. Od tod se človek počuti, kot da je v taborišču. Večkrat se preverja potne liste, vsaki skupini se določi vodnika, ki je odgovoren zanjo. Poti po arheološkem najdišču so omejene z vrvicami. Gibanje je mogoče le po dovoljenih poteh. V trenutku, ko človek stopi korak ali dva iz predvidene smeri, že se oglasi neprijetna piščalka paznika, ki je pristojen za posamezno področje. Nič čudnega, mesto je impozantno in vredno vsakega trenutka, ki ga preživimo v njem.
Leži na izpostavljenem grebenu 2350 metrov nad morsko gladino in ga na vsaki strani omejujeta dve visoki in izpostavljeni gori. Huayna Picchu oziroma Mladi vrh na eni strani in Machu Picchu na drugi.
Naša skupina se je povzpela na slednjega in tu so se kontrole in birokratski zapleti le nadaljevali. Pot na goro poteka po neprehodnem deževnem gozdu in le po tlakovani poti je mogoče kolikor toliko neovirano gibanje. Vsak obiskovalec mora na začetku spet pokazati potni list in se evidentirati, prav tako je to treba storiti ob vrnitvi.
V enem dnevu štirje letni časi
Vse to bi še nekako šlo, če se ne bi bilo treba vzpeti na 3082 metrov visoki vrh. V nasprotju s Sveto dolino, v kateri leži Cuzco in ima sorazmerno milo podnebje, je Machu Picchu že na drugi strani Kordiljer. Podnebje se na določeni točki hipoma spremeni in kar naenkrat z visokogorske planote preidemo v deževni gozd. Vzpon je tako treba časovno natančno opredeliti. V nasprotju z letnimi časi, ki jih poznamo pri nas, se v Peruju vse to zgodi v le enem dnevu. Zjutraj je običajno oblačno in megleno, sredi dneva se razjasni, a že popoldne pridejo nevihte in neprijetno vreme. Zatorej se je treba z vzponom podvizati.
Najprej se dvignemo do slikovitega sedla Sončeva vrata, skozi katero prav ob ekvinokciju posije sonce, zatem pa se obrnemo ostro na desno. S strmega pobočja se prebijemo na greben in od tod je lažje. Na grebenu se podnebje spet v trenutku spremeni. Nad nami zasijejo ledeniki Kordiljer, zapiha veter in postane mrzlo. Po treh urah napornega vzpona smo na vrhu.
Razgled je tisti, ki velja. Neskončno daleč spodaj je okljuk soteske reke Urubambe in nad njim izpostavljeni greben Starega vrha oziroma Machu Picchuja. Okoli nas pa pettisočaki Kordiljer in začetki Amazonskega nižavja, ki sega na tisoče kilometrov daleč, vse tja do Atlantskega oceana. Pogledamo torej naokrog in se zavemo, da smo na enem izmed sanjskih krajev sveta.