Popotovanje po veliki Kitajski smo začeli v prestolnici Peking, srcu orjaške in pisane, do turistov prijazne dežele. Tokrat smo bili člani odprave štirje: sin Andrej s prijateljico Ivano in midva z možem Jožetom. Večino zadev smo uredili po spletu že od doma, napolnili nahrbtnike in se odpravili na tritedensko potepanje.
Zadnjih 600 let je bil Peking glavno mesto treh velikih cesarskih dinastij. V 13. stoletju je bil znan pod imenom Khanbaliq kot sedež mongolskega vladarja Kublajkana, nato dinastije Ming in končno do leta 1911, ko se je cesarstvo sesulo, sedež dinastije Qing.
Peking/Beijing (v kitajščini Severna prestolnica) šteje danes blizu 20 milijonov prebivalcev. Razprostira se na kar 16.807 kvadratnih kilometrih, in ker je zanj značilna podeželska struktura pozidave, nekako ne deluje kaotično kot mnogo zahodnih ali južnoameriških prestolnic. Mesto, ki je bilo naselbina pekinškega človeka – Homo erectusa – že pred 500.000 leti, o čemer pričajo v letih 1920–1930 v bližini odkrita okostja in kamnito orodje, se ponaša z izjemno bogato kulturno dediščino. Cesarsko Prepovedano mesto v starem jedru Pekinga je od 1987. zaščitena svetovna kulturna dediščina, slovit in zloglasen je mogočni Trg nebeškega miru (Tienanmen), obiska vredni so templji (Nebeški, Konfucijev …), poletna cesarska palača, presenečajo stare, srednjeveško stisnjene sive ulice hutongi, ki postajajo vse bolj privlačni tudi za petičneže, ti si v njih urejajo elegantna bivališča.
Zdelo se nam je zanimivo, da je na vsakem vogalu najti javni vece, prodajalce ustekleničene vode, hitre prehrane, da ljudje nenehno snažijo ulice, pometajo, spravljajo odpadke. V mestu so urejene kolesarske poti, kajti država močno spodbuja vožnjo s kolesi, tudi na električni pogon.
Ko je bil Peking leta 2008 prizorišče olimpijskih iger, smo brali in poslušali predvsem o hudih okoljskih problemih, s katerimi bije boj veliko mesto: smog, prometni kaos, prevelika koncentracija industrijskih objektov, prenaseljenost, težave pri oskrbi z vodo. Zdaj se zdi, da je oblastem uspelo vsaj delno razrešiti precej težav: mesto je čisto, v prometu nismo čutili zmede, urejen je javni promet, količine smoga so zmanjšali, Peking diha z zelenimi pljuči.
Največji trg na svetu
Posedali smo na največjem trgu sveta, Tienanmenu, prizorišču državnih parad in prireditev, na katerem je prostora za milijon ljudi. Tu so se zgodili tudi pomembni spontani dogodki, ko je ljudstvo zahtevalo svoje pravice: 1919. so študentje protestirali proti Versajski mirovni pogodbi in zahtevali demokracijo, 1976. so protestirali zoper Mao Cetunga in njegove reforme, najbolj pa so nam v spominu velike demonstracije množic leta 1989, ki so zahtevale svobodo tiska, demokracijo, odpravo korupcije in cenzure. Partijski vrh je končal demonstracije s krvavim pokolom v noči na 4. junij. Še danes ni znano, koliko življenj je ugasnilo na pohodu tankov. Rdeči križ Kitajske je evidentiral 2600 mrtvih in 7000 ranjenih, a številke nikoli niso bile uradno potrjene.
Danes je Tienanmen priljubljeno zbirališče Pekinžanov. Čeprav zastraženo: v podhodih so nas, resda obzirno, vsakokrat pregledali, tudi prtljage niso izpustili. Atrakcija za turiste je jutranje dvigovanje in večerno spuščanje državne zastave, povezano s posebnim ceremonialom. Na južnem delu trga je Mao Cetungov mavzolej, kjer je na ogled balzamirano truplo velikega vodje. Že zgodaj zjutraj čakajo pred stavbo nepregledne množice, ki se v strnjeni koloni po polžje pomikajo skozi objekt, da bi videle ikono revolucije. Domoljubje in narodna zavest sta za Kitajce veliki vrednoti.
Prepovedano mesto
Že okrog osmih zjutraj je bilo zelo vroče, temperatura pa se je vzpenjala v višave. Pred južnim vhodom, pred veličastnimi Vrati nebeškega miru, ki jih krasi ogromen Mao Cetungov portret, so se že zgrinjale kolone obiskovalcev. Po pisanih dežnikih, senčnikih, in vodnikih z zastavicami ter megafoni smo hitro ugotovili, da prevladujejo domačini. Vstopnina niti ni pretirana: 60 juanov na osebo, pri čemer za evro dobimo sedem juanov.
Središče Prepovedanega mesta je cesarska palača. Zgrajena je bila v času cesarja Yongleja, tretjega iz dinastije Ming, zadnji paviljoni pa so bili končani leta 1420. Cesar Yongle je prestolnico preselil iz Nanjinga v Peking in ta je od tedaj središče kitajskega sveta. Palača in mesto v celoti sta ograjena z 10 metrov visokim zidom, dodatno pa je bilo Prepovedano mesto pred sovražniki zaščiteno še z globokim vodnim jarkom, širokim 52 metrov. Palača je bila vladarjevo bivališče in upravni center cesarstva, v mestu je živel ves dvor: konkubine, evnuhi, preštevilni uradniki, vojska, obrtniki, služinčad … Pogosto uporabljeno oznako »prepovedano« mesto je najlaže pojasniti s sledečim opisom: navadnemu smrtniku ni bilo mogoče priti pred cesarjevo obličje mimo silno kompliciranega sistema podkupovanja, zvez in protekcije, ki ga je do popolnosti razvil mogočen uradniški stroj.
Ožje območje palače, ki meri v širino 753 in v dolžino 961 metrov, obdaja rdeče obarvan visok zid. Kompleks se začne z Opoldanskimi vrati, ki imajo obliko črke U in tvorijo veličastno notranje dvorišče, na katerem so se v času cesarstva odvijale velike parade, ceremonije, kot na primer predstavitev koledarja, rezultatov preizkusa uradnikov (preverjanje znanja!). Prek Potoka zlate vode prispemo po petih marmornih mostičkih na velik trg, na koncu katerega so Vrata najvišje harmonije, za njimi pa se razprostira gigantsko notranje dvorišče. Na njem so se ob svečanih priložnostih zvrstili uslužbenci, evnuhi, gostje, ki so prišli v avdienco k cesarju. Ta jih je sprejel v Dvorani najvišje harmonije na impozantnem prestolu, ki je bil tudi edini prostor za sedenje, torej so morali vsi, ki so stopili pred vladarja, stati ali klečati. Tako je cesar še povečal vtis mogočnosti, nedosegljivosti, vzvišenosti.
Nedotakljivi relief
Dvorani najvišje harmonije sledi Dvorana popolne harmonije, prostor, kjer se je cesar preoblekel, preden je sedel na prestol, ali kamor se je med ceremonialom umaknil, če je bil morebiti utrujen od uradovanja. Tretja od najpomembnejših je Dvorana ohranjanja harmonije, v kateri so potekali preizkusi znanja kandidatov za najvišje cesarske uradnike, razkošni banketi … Za to dvorano vodijo stopnice navzdol na veliko ploščad. Sredi stopnišča si lahko ogledamo najdaljši talni relief v palači (16,57 metra dolg, tri metre širok in 1,66 metra debel, tehta 250 ton). Nihče razen cesarja ni smel stopiti na ta relief, pa še njega so običajno nesli. Skozi Vrata nebeške čistosti pridemo v bivalni kompleks cesarske palače. Tu stojijo Palača nebeške čistosti, Palača zemeljskega miru in Dvorana združitve neba in zemlje. V slednji so varovali cesarske pečate. V tem delu kompleksa je cesar opravljal poluradne zadeve, živel in se družil z najožjimi sodelavci.
Ko stopiš v cesarski vrt s številnimi, lepo okrašenimi paviljoni za oddih in razmišljanje, te med visokimi cedrami prevzameta tišina in mir, pogled pa si spočije na pisanih cvetličnih gredah, zelenih krošnjah in gričih v ozadju, že zunaj cesarskega mesta. No, ker je bila gneča obiskovalcev skoraj neznosna, si vse to le predstavljam. A v času cesarjev je najbrž res bilo tako. Zanimivost na objektih je, da velike in pomembne varuje pred ognjem in drugimi katastrofami deset živali, ki se zvrstijo na koncih streh. Nekatere so prepoznavne (zmaj, lev, feniks, samorog, kokoš …), druge fantazijske. Na manj pomembnih stavbah jih je običajno le pet. Če izstopiš iz kompleksa Prepovedanega mesta na severni strani, je izhod pri Vratih nebeških bojevnikov. Izhod v spet bolj zemeljski vsakdanjik.
(Se nadaljuje.)