Pasti znanja

V zgodovini trenutno najbolj posesivne živalske vrste na planetu, ki sama sebe ocenjuje kot edino civilizirano, kar koli naj bi že to pomenilo, je bilo prav znanje tisto, ki je pomenilo razvojno odskočno desko. Ni pomembno, o katerem kolenu govorimo, pa naj si bo to pokončna hoja, prvi mutant z oponibilnim palcem, izum pisave ali pa očala, ki so omogočala pridobivanje in dokumentiranje znanja v starostnem obdobju, ko človek ni več želel, no, domnevno mogel, skakati za živalmi in samicami. Vedno znova je prav znanje odbilo naš razvoj še bolj v smeri ordinatne osi in tako risalo razvojno funkcijo, ki ni bila niti linearna niti zvezna.

Pozneje so določene združbe in institucije, ki so imele privilegiran dostop do znanja, predvsem iz psihologije, bistro ugotovile, da znanje v rokah ali bolje rečeno v glavah množic za svet, kot si ga predstavljajo oni, ne pomeni nič dobrega, zato so znanje sežigali in ga na vse mogoče krute načine izbijali iz ljudi. Vendar znanje ni nekaj, kar lahko nekomu vzameš, znanje ni last enega človeka ali skupine ljudi, znanje je kozmična dobrina, le da ga o tem še nimamo. Znanja namreč. Znanje je kot življenje, vedno najde pot.

S širitvijo liberalne miselnosti in njene kolateralne škode, ki jo imenujemo demokracija, pa se je začelo pretiravati z vsiljevanjem znanja ljudem. V liberalnem okolju se pač z vsako stvarjo pretirava. Že zavoljo protiuteži. Tako smo danes tako svobodni, da nam je pošla svoboda. Vendar to je že druga zgodba.

Pri nas se je ideologija posiljevanja ljudi z vsem mogočim znanjem razpasla z menjavo sistema, po osamosvojitvi. Ljudje, ki iz svojega znanja ne znajo narediti denarja, ga pač neskončno radi prodajajo drugim. Učijo. In takšnih je nedojemljivo veliko. Zato ste najbrž opazili, da nas pod pretvezo skrbi za našo uspešnost in zadovoljstvo na vsakodnevni ravni bombardirajo s tečaji, seminarji, izobraževanjem, šolanjem, diplomami, certifikati in nazivi. Poznam ljudi, ki še nikoli niso pod streho spravili enega samega poslovnega projekta, obiskali pa so že dvesto seminarjev in poslovnih srečanj ter prebrali vse mogoče knjige. Od tistih Kako postanem uspešen ali Kako postati magnet za denar do tistih Postanite voditelj čez vikend ali Od žabe do leva v petih preprostih korakih.

Pa pustimo ob strani dejstvo, da je vsaj sedemindevetdeset odstotkov poslovnih seminarjev neuporabnih, in pod drobnogled vzemimo znanje kot tako. Zanimivo je namreč to, da znanje v zgodbi o uspehu skriva tudi temno, ironično plat. Mnogi se z mano ne bodo strinjali, vendar praviloma je znanje tudi grobar kreativnosti. S pridobivanjem znanja, ki je načrtno, avansno, torej ni spontano in eksperimentalno, se kreativno omejujemo. Najboljši glasbeniki so izjemno redko tudi avtorji, vrhunski inženirji redko izumitelji. Najuspešnejši programerji so tisti brez dokončane srednje šole in najboljši obrtniki nimajo fakultete. Še najboljši igralci ne izhajajo iz filmskih akademij, častne nazive so jim te pozneje podelile same. In še in še...

Kam merim? Nikoli se ne pustite prestrašiti birokratom in akademikom, če menite, da ste v nečem dobri oziroma da imate dobro idejo. Tega sveta niso izumili oni. Še formulo, kako od čim manj dela čim bolje živeti, so ukradli. Drži pa, da jim deluje.