Pasjedrk

So stvari, ki se nam za vedno vtisnejo v spomin. Pa ne samo tiste velike, edinstvene, na primer, kako smo izgubili nedolžnost ali pozneje maturirali ali še kaj večjega, kot to, kako smo naredili totalko s teden starim BMW-jem ali, ne nazadnje, kje smo bili, ko so Američani zrušili lastna dvojčka. Za vekomaj pomnimo tudi veliko zares majhnih, nepomembnih pripetljajev, ki so se v naš večni spomin zrinili zaradi lastne posebnosti ali posebnosti trenutka, v katerem so nastali. Od tam nam jih potem, sicer z različnimi frekvencami, vendar neumorno in periodično, nazaj servirajo asociacije.

Eden mojih, sicer mnogo takšnih spominov, na katerega me po navadi asociira komunikacija s kakšnim malo slabše vzgojenim psom, je debata z enim starim pasjim dreserjem. Ko sem imel še veliko časa in krila, smo se piloti radi dobivali po slovenskih vzletiščih. Na enem sem redno videval tudi starejšega gospoda, ki je pogosto hodil ob vzletišču v družbi z različnimi psi. Na prvi pogled nič posebnega, če se ne bi že na daleč videlo, da so vsi njegovi psi brezhibno izšolani. Pozneje sem slišal, da je gospod že vse življenje rejec in dreser. Nekega dne, ko sem ravno pristal, so kolegi z njim veselo kramljali ob pivu na vrtu bližnjega bara. Pridružil sem se druščini in prisluhnil, ko je možakar ravno razlagal o pasji vzgoji: »To je enostavno, če želite, da vas bo pes slepo ubogal, imate le dve možnosti. Prva je, da mu zlomite značaj in ga s pomočjo mehanizma pogojnega refleksa naučite vse, kar si od njega želite.« »Kaj pa druga?« je bila radovedna vidno afektirana ljubica pilotskega kolega, ki je v rokah ves čas mečkala sitnega pudla. »Druga možnost je, da ga psu, ko je še mlad, parkrat vržete na roke. Tak pes vas bo ubogal celo življenje!« je mirno dodal rejec. Nastala je tišina, vsi smo čakali, da bo starec naredil kakšno gesto, s katero bo pokazal, da ni mislil resno. Vendar se to ni zgodilo. Namesto tega je brke znova namočil v belo pivsko peno. Tišino je presekal šele kolega pilot: »Urša, sem rekel, da si kupi raje dogo. Tako bi mu ga vsaj našla...« kar je seveda izzvalo splošen krohot in sprostilo zadrego.

O opisanem vzgojnem konceptu lahko seveda razmislimo malo širše. Iz vsake teorije se je namreč mogoče kaj naučiti. Ali pa vsaj priti do novega spoznanja. Navdušujoče je to, da niti resnost niti točnost teorije pri tem ne igrata nobene vloge. Torej, najprej bi bilo smiselno narediti seznam kolegov, ki slepo ubogajo svoje žene, in ob seznamu označiti, na katerega od dveh opisanih in domnevno delujočih načinov je žena to dosegla. Če boste naredili tak seznam, boste začudeno ugotovili, da z določanjem uporabljenega koncepta ne boste imeli nikakršnih težav. Jebemtiš!

Nadalje bi bilo vredno razmisliti, kdo na novo spoznana koncepta vzgoje poskuša uresničiti na nas samih. Žena? Mož? Šef? Država? In katerega! Pri tem ne zamenjujte dobre stare ročne obdelave s tem, da vas kdo jebe v glavo. Pri slednjem namreč ne gre za vzgojo, temveč za poniževanje. Da vas topogledno zanese, je najnevarneje pri državi, zatorej jo kaže izpustiti iz analize.

Skratka, lahko se zgodi, da boste, oboroženi z novim znanjem na področju pasje vzgoje, začeli bolje razumeti medsebojne odnose, z malo nadgradnje in vaje pa postali pravi guru manipulacije. Niso čisto vsi psihologi psihopati, obratno pa zagotovo drži!