Pariz - Prava izbira za družinski potep

Nič čudnega, da je prepoznan kot mesto zaljubljencev. Če par reče, da gre v Pariz, se že začnejo mežiki velikega pričakovanja. A je mesto v resnici tudi prav čudovit družinski cilj. Po Parizu boste z užitkom pohajkovali. Mesto je živahno, sistem podzemne železnice pa izjemno učinkovit. Številni arrondissements (okrožja) vsem ponujajo morje možnosti, dvojnost boemskega levega in bolj buržujskega desnega brega pa bo vsakemu dala priložnost, da najde svoje očarljive kotičke. Parižani, pregovorno oholi, se preobrazijo v bolj mila bitja, če pod rokami vodite svoje les enfants (otroke). In še najbolje je to, da lahko najlepše stvari vidite, ne da bi zapravili en sam evro. Eifflov stolp recimo, težko ga spregledaš, 317 metrov visok je. Če si res silno želite (in ste odporni proti gneči), mnogi niso, stopite v vrsto in si privoščite ogled z vrha. Lepo je. Pomahali boste lahko Sacre Coeur, cerkvici Sveto srce, in se potem, če bo le volja, odpravili še v to baziliko bizantinskega sloga.

Zakaj pa se Eifflov stolp sploh imenuje – Eifflov stolp? »Kriv« je stari oče njegovega graditelja Gustave Eiffel, ki se je iz Porenja preselil v Pariz. Ker je bil doma iz hribovja Eifel ob Renu, se mu je zdelo primerno, da bi spremenil ime, ker je bilo njegovo za Francoze težko izgovorljivo. Gospod Boenickhausen je postal gospod Eiffel. Stolp so odprli ob svetovni razstavi leta 1889. Prvotni namen je bil, da bi stal le dvajset let, a turizem je denar in ta je vladar.

Učna ura zgodovine

Prva znana stalna naselbina je uvrščena okoli 250 pr. n. št., ko je keltsko pleme Pariziji (latinsko Parisii) tu ustanovilo Lutetio, ribiško vas na otoku Sene (današnji Ile de la Cité). Asteriksa poznate. Galce najbrž tudi. No, leta 50 pr. n. št. je vso Galijo zavzel Julij Cezar, Lutetia pa je postala glavno mesto rimske province. Žal ni bilo Obeliksa, ki bi Rimljane kot lutke pometal po gmajni, zato je zgodovina takšna, kot je. Po propadu rimskega cesarstva je nastal Pariz, ki ga je vladar, Klodvig imenovan, leta 508 izbral za glavno mesto frankovskega kraljestva. Mesto so v 9. in 10. stoletju izropali in požgali Vikingi, kdo drug, francoski kralji pa so ga vsakič znova postavili na noge.

Kaj pa literatura? Gotska katedrala Notre Dame (Naša gospa) – v njej je lahko sočasno kar 6000 vernikov – je lahko odlična priložnost za obuditev zgodbe Victorja Hugoja Notredamski zvonar. Leta 2010 je britanski raziskovalec našel dokaz, da je v času Hugoja v Notre Dame dejansko delal grbavec. Menda sta se z Victorjem celo poznala. In tako je nastala pripoved o Quasimodu, ki še danes orosi oko marsikaterega otroka.

Otroška igra v parkih

Najboljša igrišča najdete v parkih, seveda. V Jardin de Tuileries na desnem bregu ter v Jardin de Luxembourg na levem. Če boste v prvem, pa le malo pospešite korak. Nedaleč stran je namreč Louvre. Spet, za tiste proti vrsti odporne. Nedvomno je to muzej, ki je eden najbolj impresivnih na svetu. Pravijo, da je naravnost absurdno biti v Parizu in ga ne obiskati. Zbirke so tako obsežne, da se začnejo še tako velikim umetniškim navdušencem šibiti kolena. Zato opazujte svoje otroke. Zna se zgoditi, da tako fascinantnih grimas zdolgočasenosti ne boste nikoli več videli. Ampak morda si bodo zapomnili, da so imeli starše, ki so jih povsod vodili s sabo. Morda si bodo zapomnili ne samo slavno Mono Lizo, temveč tudi Miloško Venero pa Hamurabijev zakonik, Ludvika XIV., Napoleona na bojišču – preplet umetniških del, ki kažejo na bogato človeško zgodovino.

Vonj po umetnosti

Omenila sem baziliko Sacre Coeur. Lučaj stran je slavni Montmartre, umetniški del mesta, ki pripoveduje čisto svoje zgodbe. Podobno kot Le Marais, modni predel, ki se važi med dvorci iz 17. stoletja.

Če ste bolj učene glave, ne spreglejte Latinske četrti, tako imenovane zaradi Rabelaisa. Študenti in profesorji z bližnje Sorbonne so se namreč svojčas tamkaj pogovarjali v latinščini. Pa Montparnasse, prav tako vreden ogleda! Morda se tam kje med kotički kavarn še vedno čuti duha umetnikov, kot so Hemingway, Fitzgerald in Joyce, ki so si tukaj privoščili svoj cafe au lait.

Francoska revolucija

Če imate otroke, navdušene nad francosko revolucijo (ni jih malo), jim ne odrecite ogleda Place de la Bastille. Bastilja je bila trdnjava v Parizu, v kateri je bil zapor. Zgrajena je bila okrog leta 1370 kot del pariške obrambe. Wikipedija pove, da jo je v zapor spremenil Karel VI. Francoski. V njej so bili nastanjeni predvsem politični zaporniki.

Med bolj znanimi ujetniki so bili Voltaire, Fouquet in markiz de Sade. Nasprotja med revolucionarji in predstavniki starega režima so 14. julija 1789 pripeljala do zavzetja Bastilje, kar je bil povod za francosko revolucijo.

Izlet iz mesta

Zahodno od Pariza najdete Versailles, dvorec. Nekoč je bil majhen, lovski, pravo ščene v primerjavi s kasnejšim bogastvom. Ludvik XIV. ali za domače Sončni kralj je bil pač mož velikih idej in samooklicani lastnik nešteto zlatnikov. V letih med 1668 in 1698 si je dal v deloma gozdnatih, tudi močvirnatih predelih postaviti graščino in parke, ki še danes vabijo množice. Je pa s tem svojim projektom seveda izpraznil vso državno blagajno in pripeljal Francijo na rob bankrota, pravijo. Če bi znesek, ki so ga takrat porabili za Versailles, preračunali v sodobne evre, lahko omenjenemu Ludviku očitamo kar skoraj 260 milijard evrov veliko proračunsko luknjo.

Od giljotine do mode

Na vzhodni strani Elizejskih poljan pa najdete Place de la Concorde, včasih Place de la Revolution imenovan. Tamkaj je giljotina dnevno sekala glave, in to pred očmi krvi željne množice. Saj pravim, okusi so različni, v Parizu pa najdete kaj za vsakogar. Tudi za tiste mame, ki bodo v njem prepoznale modno Meko. V Galeries Lafayette na Boulevardu Hausmann bodo, če bodo lahko, izpraznile družinski proračun. Kako že pravijo? Samo enkrat se živi.