Paradižnik na vrtu: ljubi sonce, potrebuje veliko prostora

Slovenci smo veliki ljubitelji paradižnika in vsaj par sadik se znajde skoraj na vsakem vrtu. Čeprav za gojenje ni zelo zahteven, mu bo za dober pridelek treba vendarle posvetiti precej pozornosti in časa.

Paradižnik je rastlina toplih krajev, zato bo dobro uspeval na sončnem, svetlem prostoru. S sajenjem na prosto nikar preveč ne hitimo, saj mora biti temperatura zemlje vsaj 15 °C, zraka pa okoli 20 °C, da bo dobro rasel. Običajno je primeren čas v drugi polovici maja ali, kot so rekli nekoč, po treh ledenih možeh, ki godujejo 15. maja.

O izboru sort smo pisali že prejšnji teden, danes dodajmo le, da moramo biti pri nakupu sadik pozorni na njihovo kakovost in velikost. »Preverimo koreninski sistem, ta naj bo čvrst in dobro razvit. Korenine morajo biti bele, če so rumene ali rjave, pomeni, da je sadika že stara. Ob presajanju naj ima 6 do 8 listov, višina naj bi bila od 12 do 14 cm, čeprav je to odvisno tudi od sorte. Tu bo koristil posvet z vrtnarjem oziroma prodajalcem,« svetuje Andreja Bogataj, uni. dipl. ing. agr., s kmetije Golc s Spodnjega Brnika.

Na kole ali vrvice

Na vrtu poiščemo čim bolj sončen prostor, pri čemer upoštevamo kolobar. Nekateri sicer pravijo, da lahko paradižnik uspešno gojimo na istem mestu več let, vendar izkušnje kažejo, da je bolje kolobariti, lahko tudi na dve leti. Pri tem upoštevamo še druge razhudnikovke, to sta jajčevec in paprika.

Med posameznimi rastlinami naj bo dovolj prostora, zato sadimo na razdalji vsaj 40 centimetrov, medvrstična naj bo vsaj 70 centimetrov. Večina sort paradižnika potrebuje oporo, najpogosteje uporabimo lesene kole ali bambusove oziroma plastične palice. Pomembno je, da oporo namestimo takoj, ko sadimo, saj bi pozneje lahko poškodovali koreninski sistem. Paradižnik lahko raste tudi ob vrvici, podobno kot fižol, seveda se ne bo vzpenjal sam, ampak ga moramo sproti vezati.

Če imamo stalno oporo iz vrvic, lahko na isti gredi kolobarimo prav fižol in paradižnik.

Med paradižnik solato, baziliko in žametovko

Prazen prostor med mladimi rastlinami, dokler se ne razrastejo, lahko izkoristimo in zasejemo s solato ali redkvico, nadvse dobrodošla soseda pa je bazilika, ki oplemeniti paradižnikov okus in poleg tega odganja škodljivce. Prav tako kot kapucinke in žametovke, ki bodo poskrbele za pisan videz gredice. Dobri sosedje paradižnika so še čebula, česen, fižol in špinača.

Redno mu obtrgujmo zalistnike, saj bi bile rastline sicer preveč košate, poleg tega preveč listja odžira hrano plodovom. Pri tem bodimo nežni, da bodo rane, kjer bi se lahko razvila bolezen, čim manjše.

Žeja in bolezen

»Paradižnik je znan po veliki žeji, v hudi vročini potrebuje tudi do štiri litre vode na dan. Zalivamo vedno le ob koreninah in ne pršimo celih rastlin. Ne pozabimo dobro zaliti tudi na sveže posajenih sadik, da se bo vlaga čim bolj zadrževala v zemlji, pa jih obložimo z zastirko,« pravi Bogatajeva.

Paradižnik je precej občutljiv na krompirjevo ali paradižnikovo plesen, ki lahko v hudih letih povsem uniči pridelek. »Bolezen spoznamo po temnih lisah, ki se najprej pojavijo na listih in pecljih, od koder se v vlažnem vremenu hitro širijo tudi na plodove. Otrdijo in postanejo neužitni. Obolele dele rastline odstranimo in uničimo, najbolje jih je zažgati, nikar jih ne odlagajmo na kompost,« opozori Bogatajeva.

Plesen za razvoj potrebuje toploto in vlago, zato so deževna poletja idealna za širjenje bolezni. Težave uspešno preprečimo s streho, ki jo namestimo nad gredo s paradižniki.