Pravimo, da gobe počivajo in se pripravljajo na novo rast. Pa vendar nekatere rastejo. Ena teh je zimska panjevka, Flammulina velutipes, ki raste naprej, ko jo odmrznemo.
Ker nekateri bolj zategli gobarji hodimo po gozdu tudi v tem letnem času, se zelo razveselimo najdbe redkih vrst gob, ki rastejo pozimi. Pred dnevi, ko je temperatura splezala do 5 °C, sem naletela na lep kupček zimskih panjevk. Bile so prav tiste, ki sem jih našla decembra v hudem mrazu, ko so bile popolnoma zamrznjene, kot da bi kdo kar cele dal v zamrzovalnik. V takem stanju so čakale otoplitve, in rasle naprej.
A zanimivo, ko temperatura aprila in maja poraste, panjevke prenehajo rasti, saj so tipične zimske gobe, prilagojene življenju pri nizkih temperaturah. Zanimivo je, da rastejo naprej tudi, če jih utrgamo in damo v hladilnik, kjer je temperatura od 4 do 8 stopinj.
Če jo nato prestavimo v zamrzovalnik, zamrzne in preneha rasti, ko jo ponovno odtalimo in damo v hladilnik, bo začela rasti naprej. Torej gobe lahko rastejo tudi v našem hladilniku, vendar le redke, zimske vrste.
Žametna noga
Zimsko panjevko krasi nenavadno lep temnorjav žametast bet (Nemci in Angleži ji pravijo žametnonoga …), ki je sprva poln, nato pa votel in žilav in ni užiten. Klobuk je na obrobju barve medu in izrazito nažlebkan, osrednji del pa rjastorjav do oranžnorjav.
V vlažnem vremenu je precej sluzast in spolzek. Lističi so sprva belkasti, nato rumenkastobeli, trosni prah je bel. Raste od septembra do aprila na drevesih in panjih vrbe, bresta, lipe, jesena, bezga, le redko na smrekah. Je užitna in komercialno zanimiva goba, saj se jo da odlično umetno gojiti (Japonska, Kitajska, Amerika, Anglija, Nemčija …).
Gojena ni podobna naravni
Zamenjave s kakšno strupeno vrsto v naravi ni, saj v tem času ne raste nobena njej podobna goba.
Gojena po videzu niti slučajno ni podobna tisti iz narave. Ima majhen klobuk, zelo dolg bet in je skoraj brez barve. Ker ljudje zimskih panjevk ne poznajo, se zgodi, da jih najdeš potrgane in uničene. Prava škoda je, da se uničujejo te redke zimske vrste, ki so pravi okras narave v neprijetnih in hladnih zimskih dneh.
Zvončkuljasta čeladica
Pozimi raste tudi prav zanimiva gobica, zvončkuljasta čeladica, Mycena tintinnabulum, ki je prav tako tipična zimska goba.
Klobuk ima premer 1 do 2 cm, v mladosti je najprej zvončaste oblike, nato se razširi, razpre in na robovih rahlo zaviha navzgor, na sredini pa ostane rahla temnejša grbica.
Rob in ves klobuk sta močno radialno nažlebkana kot pri večini čeladic. V mladosti je svetlo rjava do svetlo siva, odrasla rjava do sivorjava, pogosto rdečkasto rjava, v suhem vremenu tudi srebrno siva. Z listjem pokriti primerki lahko ves čas ostanejo belkasti. Kožica je v vlažnem vremenu lepljiva in se močno sveti.
Raste od novembra do marca
Lističi so belkasto sivi, v starosti z rahlim rožnatim pridihom. So široki, različno dolgi in se rahlo spuščajo po betu navzdol. Ta je tanek, v mladosti belkaste barve, s starostjo pa postaja sivkasto rjav z belkastim zgornjim delom (pod klobukom).
V dnišču lahko pogosto opazimo ostanke micelija v obliki belih nitk. Meso je tanko, krhko in belo. Gobica ima rahel vonj in okus po zemlji (bolj po štoru) in je neužitna. Lahko rečemo, da je zaradi majhnosti nepomembna za uživanje.
Raste od novembra (tudi oktobra) do sredine marca v skupinah oziroma šopih na listopadnih, predvsem bukovih štorih. Pri nas je kar pogosta, prostorčke, kjer raste, pa zelo čuvamo, saj nikoli ne vemo, kdaj bi se lahko našel kdo, ki bi določen prostor, zaradi neznanja, opustošil. Ja, takšni smo gobarji, svojih prostorčkov ne izdajamo, pa tudi če bi nas linčali! P
