KOMENTAR

Pa radi 
vas imamo

Objavljeno 17. november 2014 16.00 | Posodobljeno 17. november 2014 16.00 | Piše: Erazem B. Pintar

V resnici zanamcem zapuščamo predvsem izzive.

Erazem B. Pintar. Foto: S.N.

Popularna parola, s katero zelene institucije poskušajo ozavestiti v tem hipu najuspešnejšo živalsko vrsto, je, da planet ni naš, temveč je sposojen od naših zanamcev. V stavku, ki ste ga ravnokar prebrali, seveda mrgoli prirejenih resnic in sebičnih zornih kotov. Seveda ni naš, vsaj formalnopravno ne, a četudi bi bil, bi se že v naslednjem hipu na mrtvo sprli, kdo spada v »naš«. To, da je od naših potomcev, je še večja neumnost, vsaj tehnična, verjemite pa mi, da če bi jih ta hip lahko videli, nad idejo ne bi bili tako navdušeni. Ne več. Se pa lepo sliši. A to je tudi vse, kar premore debelih 90 odstotkov zelenih, ne glede na to, ali gre za stranke, organizacije ali kakšno drugo obliko okoljevarstvenih navdušencev ali preračunljivcev. Pred leti so me na neki reviji prosili za kratek komentar zelenega dogajanja v politiki in sem dejal, da je problem zelenih pri nas predvsem to, da so še zeleni. Enako mislim še danes.

Se pa ob omenjeni paroli vseeno lahko vprašamo, kaj zapuščamo generacijam, ki prihajajo. Najbrž bi mi mnogi očitali, da sem za tovrstne zapuščinske debate premalo star, vendar ne pomaga razglabljati o nečem, ko tega tako ali tako ni več moč spremeniti. Obenem bi ob strani pustil naravo in okolje, saj menim, da je vpliv človeka na globalno okolje v resnici veliko manjši, kot nam to popularno razlagajo, vse skupaj pa drugi največji ekonomsko-komercialno-psihološki nateg zadnjih treh tisočletij. Takoj za Jezusom. Pa tudi, če se motim, ne verjamem, da bomo Slovenci kdaj pomembni globalni onesnaževalci, tako da se mi zdi smiselno razglabljati o generacijskih zapuščinah na področjih, ki jih kuhamo sami. Kaj torej zapuščamo?

Na prvi pogled ni tako slabo. Zapuščamo samostojno državo, o čemer so naši dedje in babice lahko le sanjali. Lahko je pri tem večpomenka, saj so tisti, ki so o tem sanjali preveč močno, množično umirali v številnih vojnah. Tisti, ki so pozneje sanjali prenaglas, pa »dopustovali« na enem precej golem jadranskem otoku.

OK, kaj pa na drugi pogled?

Družbo, ki je zaradi natalitete obsojena na propad ali na sprejetje večinskega deleža priseljencev. Ekonomijo, v kateri ne delujejo niti osnovni gabariti in vse temelji na ideji, naj realne prihodke ustvarja le peščica do grla obdavčenih ljudi, preostali pa so lahko mladi upokojenci, stari študentje ali državni birokrati. Ti vseh starosti. Politiko, ki je tako osovražena in odtujena, da se bo moral zgoditi čudež, da ne zdrsnemo v neko obliko temačne diktature. Kogar koli že. Energetiko, ki zaradi pohlepa in skorumpiranosti določenih posameznikov in strank želi še globoko v tretje tisočletje elektriko pridobivati s kurjenjem kamna. Šolstvo, ki z izjemo nekaj vrhunskih znanstvenikov, ti večinoma itak pobegnejo v tujino, vsako leto sproducira množice neuporabnih razvajencev, katerih funkcionalno nezaposljivost država rešuje s ponavljajočim se izumljanjem vedno novih birokratskih delovnih mest. Finančni sistem, ki je parodija na temo, in državni dolg, ki spreminja že naše pravnuke v sužnje.

Torej, srčki, kaj vam v resnici zapuščamo? Izzive, otroci, izzive. Da vam ne bo dolgčas, da boste imeli kaj početi in ne boste mislili le na seks, droge in rock'n'roll. Pa radi vas imamo... 

Deli s prijatelji