Otroci pogosto doživljajo nenamerne, redkeje tudi namerne zlorabe s strani staršev, ki se trudijo ohraniti družino oziroma se ne znajo odraslo soočati s težavami in jih razreševati, pravi Ana Hram, dipl. soc. delavka, spec. pomoči z umetnostjo in vodja Svetovalnice PU v Ljubljani, ki ima tudi sama tovrstno izkušnjo. »Prav družinska dinamika, vloge, ki jih mora prevzemati otrok, in s tem pogojna ljubezen so primarni vzrok motenj hranjenja. Vzroke lahko iščemo tudi v dednosti in morebitni izgubi komplementarne energije, kar pa je mogoče urediti.«
Ko govorimo o zlorabah, mnogi pomislijo na spolne zlorabe in fizično nasilje, a so tudi in predvsem čustvene narave, poudarja sogovornica in našteje: previsoke zahteve in pričakovanja, vztrajne zahteve po izpolnjevanju želj, interesov in potreb (to in to mora narediti, četudi mu škodi, ker bo s tem dokazal/a ljubezen do staršev), obsojanje, preprečevanje izražanja negativnih čustev. »Čustveno izsiljevanje so prikriti ali neprikriti ukazi, nadzor, ignoriranje, pogojevanje ljubezni z nadležnim in vztrajnim sugeriranjem in sporočanjem nestrinjanja skorajda z vsem (nič, kar otrok naredi, kar je, kar postaja, ni dovolj dobro), z oblikovanjem svojega mišljenja, pogleda na svet, izborom prijateljic in prijateljev, šole, hobijev, prostočasnih dejavnosti. Otrok ničesar ne naredi dovolj dobro, pravilno, četudi se zelo trudi, nikoli ni deležen srčnih, iskrenih pohval, vedno je dodan »ampak«. Nikoli nima ustreznih prijateljic in prijateljev, ti so po njihovem mnenju tudi krivi za njegova morebitna negativna čustva. Prostočasne dejavnosti, pri katerih je srečen in uspešen, npr. pri športu, ki je vsestransko koristen, mora prej ali slej opustiti. Na koncu ostane sam z zatrtimi talenti, ker so samo starši zanj dovolj dobra družba, celo hvaležen jim mora biti, ker ga tako in toliko varujejo pred svetom; temu varovanju otroci z motnjo hranjenja pravijo dušenje, starši pa skrb. Otrok mora skreniti s prave poti, če želi preživeti v taki družini. Dela počasen samomor, čeprav si želi živeti. Kljub temu si nikakor ne more prislužiti spoštovanja in ljubezni staršev, polnovredne pravice do radostnega bivanja, do izražanja vseh čustev, predvsem jeze in veselja. Čustveno nasilje je lahko dolga leta prikrito, dokler ne izbruhne in ga vidi tudi okolica. Z anoreksijo ali drugo vrsto bega otrok podzavestno sporoča, da je čustvena zloraba uničila njegov notranji življenjski ogenj. Prisiljen je v životarjenje. Anoreksija je klic na pomoč, v prvi vrsti staršem, naj prenehajo zlorabljati, takoj zatem pa okolici.«
Grešni kozel in dežurni klovn
Otrok mora imeti samo vlogo otroka, ki ga starši brezpogojno ljubijo in mu postavljajo zdrave meje, ne pa tudi drugih, ki so zanj pogosto škodljive – vloge nadomestnega partnerja, posrednika med mamo in očetom, mame oz. očeta svojim staršem, pomočnika ali celo služabnika, vzgojitelja sorojencem, tolažnika in prijatelja staršev, vrstnika, zaupnika, svetovalca. »Starši za žrtev pogosto izberejo le enega otroka – nežnejšega, vase zaprtega, občutljivejšega, polnega potencialov in talentov, da bi družina oziroma partnerski odnos preživel in tudi zato, da okolica ne bi opazila, da je kar koli narobe, saj so preostali otroci v redu ali vsaj solidni. Navzven delujejo kot krasni starši in kljub napetostim ohranjajo videz idealne, srečne družine. Otroku nenehno vzbujajo slabo vest in občutke krivde. To niso zdravo egoistični starši. V veliko primerih so zelo moderni, ukvarjajo se z adrenalinskimi športi, potujejo, so deloholiki in/ali verni, konservativni ali nekaj vmes. Prepričani so, da nikoli ne naredijo ničesar narobe, krivi so vedno drugi, tudi plakati, revije in lepe igralke, modne agencije ali kar otrok, ki ga imajo za tiranskega, negativističnega, razvajenega. Anoreksične otroke imajo celo za zlobne.«
Otrok ne sme biti strelovod za sproščanje napetosti in jeze staršev, to lahko začnejo posnemati tudi sorojenci. Ne sme biti grešni kozel, dežurni krivec oziroma črna ovca, klovn, vedno pripravljen razbremenjevati in blažiti napetosti. Za starše, ki tako gledajo na otroka, je ta samo kos prtljage in ne blagoslov. Odgovornost tako mame kot očeta pa je otroku pomagati do globoke sreče in radosti ter zrelega čustvovanja (proces poteka do približno 25. leta), pri razvoju pravih prijateljstev, udejanjanju talentov in potencialov, podpreti ga morajo pri njegovem izboru izobrazbe, spodbujati k samostojnosti in zdravi samozavesti, mu pokazati, da je življenje lepo, da težave pridejo in gredo, pomembno jih je razreševati, kar naj bi odrasli počeli brez večjega vpletanja otrok. Otrok mami ali očetu, denimo, ne more najti nove službe, četudi se vsakodnevno obremenjuje s tem. »Starši ali vsaj eden od staršev, ki si dopustijo dopovedati, da njihovi vzgojni prijemi otroku niso v pomoč, ali sami sprevidijo posledice svojih napačnih dejanj, nezdravih želja in potreb, se otroku globoko in iskreno opravičijo in mu pomagajo okrevati. Omogočijo mu polnovredno čustvovanje ter seveda možnost novega kakovostnega življenja. Starši morajo razumeti, da ima otrok pravico do svoje poti, brez njihovih uničevalskih prebliskov, sebičnih želja in potreb. Otrok je že sam po sebi blagoslov, čudež.«
Spopad z anoreksijo
Otroka, ki ima anoreksijo, ni dovolj le porediti, mu umetno dvigovati teže, saj bo ta zaradi razdiralnih odnosov, pritiskov, obsojanj in zlorab ponovno padla. Otrok je namreč trajno žalosten, celo depresiven, brez volje do česar koli, razen do obredov hranjenja in nadzora, ki ga ohranjajo pri življenju, poudarja Ana Hram. »Pri urejanju motnje hranjenja so potrebni redni pregledi pri osebnem zdravniku in specializiranem strokovnjaku, ki imata ustrezna znanja za razreševanje tako zapletenih in kompleksnih težav. Z vzdrževanjem zdravega življenjskega sloga in izražanjem vseh čustev motnja hranjenja med okrevanjem, ki pri nas traja dobro leto, sčasoma izzveni.« Pri odločitvi, kam se obrniti po pomoč, je najbolje poslušati intuicijo, notranji odgovor, ki je vedno pravilen, pravi sogovornica.
