VZGOJA

Otrok je za mnoge postal projekt

Objavljeno: 22.02.2016 11:40Posodobljeno: 22.02.2016 11:42

Če imamo kompleks slabega starša in mislimo, da bo otrok osamljen, če se bo moral zabavati sam, se utegne zgoditi, da mu bomo odvzeli možnost, da postane kreativen.

  • Lea Bevčič pri vzgoji sledi načelom terapevta Jesperja Juula, zaradi katerega lažje diha v današnjem svetu
  • Ali vemo, kaj od otroka zahtevamo, ko mu rečemo, naj razmisli o svojih dejanjih?
  • Vsi vemo, da nihče ni popoln, zakaj to pričakujemo od svojega otroka

Leja Mahnič, vodja inštituta UJE (Učenje je enostavno), poskuša otrokom, staršem in učiteljem predstaviti načine učenja in komuniciranja, ki temeljijo na spoštovanju, ljubezni, odgovornosti in motivaciji. Ko se je pred leti srečala s samoomejitveno vzgojo, katere najpomembnejši predstavnik je finski otroški terapevt Jesper Juul, je končno lažje zadihala, saj je dobila potrdilo, da so delo na sebi, vzgoja s srcem in spoštovanje soljudi prava vodila pri zdravi vzgoji.

Pravite, da lahko preprosta načela in nezapletena orodja popolnoma spremenijo vzgojo oziroma celo življenje. Katera so ta?

Načela, ki izhajajo iz nevrolingvističnega programiranja (NLP), se močno skladajo s samoomejitveno vzgojo. Če jih človek ozavesti in se ravna po njih, veliko naredi za to, da živi srečnejše življenje. Vsa ta načela ali aksiomi, kot jih poimenujemo, izvirajo iz predpostavke, da dejansko zelo malo vemo o svetu, a se tega sploh ne zavedamo. Vsako načelo ima za seboj cel spekter človekovega razvoja, ki temelji na ozaveščanju tega, da ima vsakdo svoj model sveta. Ta se začne razvijati še pred rojstvom in vključuje vzgojo staršev in pomembnih odraslih v otrokovem življenju, nato vrtec, šolo, službo in družbo. Družina nas močno zaznamuje, saj je otrokova najvišja potreba, da ga imajo starši radi, kar pomeni, da imamo ogromno moč nad svojimi otroki samo zato, ker smo njihovi mame in očetje. In potem je tu način, kako vsak posameznik vidi in dojema svet ter deluje v skladu s svojim modelom sveta na sebi lasten način. Ko na primer rečemo nekomu, da nas je grdo pogledal, to s tem človekom nima nobene zveze. On nas je samo pogledal, mi pa smo si to njegovo dejanje prevedli v svoj model sveta, in to je naše videnje tega, kaj naj bi njegov pogled sporočal. Če želimo začeti lepše živeti, je najbolje, da začnemo spreminjati svoj model sveta in svojo prizmo, skozi katero ga opazujemo. In če se zavedamo, da ima vsakdo svoj model sveta, o katerem vemo zelo malo, razumemo znani rek: Ne sodi človeka, saj ne veš, kakšno zgodbo nosi s seboj.

Družina nas močno zaznamuje, saj je otrokova najvišja potreba, da ga imajo starši radi, kar pomeni, da imamo ogromno moč nad svojimi otroki samo zato, ker smo njihovi mame in očetje.

Katera je, po vaših opažanjih, najpogostejša napaka sodobnih staršev?

Opažam dvoje: prvo je to, da smo izgubili stik z naravo, in to nas vodi v način razmišljanja, da so otroci projekt, in se tega lotimo na napačen način. Vedno pravim mamam, ki sprašujejo, kaj naj naredijo, če dojenček joka: poglejte levinjo, ta nikoli ne pusti mladičkov jokati. Ker ve, in tudi mi bi že morali, da samo dojenček, ki dobi dovolj ljubezni, ohrani integriteto nedotaknjeno ter lahko postane odgovorna odrasla oseba. V prvih treh letih, ko se oblikuje psiha, bi morali z otrokom ravnati kar se da ljubeče, nežno in spoštljivo. Postavljanje pravil se začne v četrtem letu starosti, a tudi to moramo delati spoštljivo, z ljubeznijo in odločnostjo. V obdobjih, ko se v otroku dogajajo njemu nerazumljive stvari, ki jih odrasli vidimo na primer kot trmo pri treh letih, ko se prvič resnično trga od mame in je pogosto v veliki stiski, bi se morali starši tega zavedati in mu to čustvovanje dopustiti ter mu, ko se umiri, pojasniti, da je to novo čustvo in da je čisto normalno. Odrasli smo kompetentni vodje, ki otroka lahko popeljemo v višave ali ga zatremo v nekaj sekundah. Napačen odziv na trmo lahko za vedno zaznamuje človeka. Na nezavedni ravni mu z besedami, kot so ne trmari, nehaj se tako vesti, to ni ničemur podobno, kar še dandanes prepogosto poslušamo, dajemo sporočilo, da tak, kot je, ni okej. Zakaj? Ker smo mu na nezavedni ravni dali sporočilo, da bi moral te svoje občutke že obvladati in se odzvati drugače, to pa je čista laž. In ker staršem brezpogojno zaupa, saj ti vse najbolje vedo in ga imajo radi, začne domnevati, da z njim nekaj ni v redu. Druga stvar je, da je v vzgoji premalo življenjskosti. Discipliniranje s ciljem biti popoln prinaša veliko grenkobe. Veliko premalo je radosti, smeha, veselja, igranja … Ne nazadnje vsi vemo, da nihče ni popoln, da popolnosti pravzaprav ni. Razočaranje staršev, ki dajejo otroku sporočilo, da je on kriv in da ni dovolj dober, je najhujše zlo zanj. Razočaranje, jeza, strah, nezadovoljstvo so čustva, ki jih odrasel mora znati obvladati, ne pa prenašati na otroke. Ker je to le še ena od mnogo laži, ki jim jih podtikamo. Kolikokrat še vedno slišimo: »Ti si kriv, da sem jaz slabe volje.« To je izgovor žrtve, ki ni sposobna prevzemati odgovornosti za lastno stanje in počutje. Ta naša bitjeca, ki samo hrepenijo po ljubezni, pa poskušajo z drugačnim vedenjem ustreči nezadovoljnim staršem.

Mi smo tisti, ki jim kažemo, kako široko paleto izbire odzivov imajo v življenju na različna čustva. In zaslužijo si veliko več kot žrtev, ki nanje prelaga svoja življenjska bremena in komplekse. Dajmo pri sebi poiskati veselje, radost, smeh ter v odnos z otroki vnesimo več spontanosti in sproščenosti.

Vedno več otrok se ni sposobnih igrati samih. Zakaj nenehno potrebujejo animacijo starejših?

Ker smo bili sami v mladosti osamljeni zaradi odsotnih staršev, psihično ali fizično, zdaj iz kompleksa bolečine, da se to našim otrokom ne bo zgodilo, pretirano posegamo v njihovo intimo in osebnost. Otroka je treba naučiti, da se v nekih časovnih obdobjih igra tudi sam, da si zna kreativno najti zabavo, da ustvarja. Je pa res, da se moramo tudi zavedati, da bo zato lahko soba razmetana, umazana ali še kaj hujšega, kar nam nemara ne bo najbolj všeč. A nič hudega; z leti bo vse bolj obvladal različne veščine, zato bo nereda vse manj. Če imamo kompleks slabega očeta ali mame in mislimo, da bo osamljen, če se bo moral zabavati sam, se lahko zgodi, da mu bomo odvzeli možnost biti kreativen. Ob tem se je dobro zavedati, da če se zna sam zaigrati in uživati v družbi samega sebe, bo v življenju malokrat osamljen. Če tega ne zna in ves čas potrebuje dražljaj iz okolice, se bo v trenutkih samote počutil zelo nemočno. Staršem rada dam primer: pridete v dnevno sobo in vidite svojega nadobudneža, kako packa z moko, vodo in malimi plastičnimi skodelicami, razdejanje je razumljivo precejšnje. Kako reagirate? Možnosti sta dve: začnete se razburjati, kar pomeni, da se otrok prestraši ter občuti stisko; ali pa pokleknete k njemu in ga vprašate, kaj počne. Verjetno bo odgovor nekaj v smislu: »Pripravljam zajtrk za svoje igrače, kot ga ti vsako jutro pripraviš meni.« Ponosno in z žarom v očeh. In ja, seveda ga pohvalite in mu poveste, da je to izjemno dobra zamisel. Ko se neha igrati, skupaj pospravita, spotoma pa imate še možnost povedati, da imajo igrače morda raje plastelin v barvah za zajtrk ali da mu naslednjič lahko pripravite slano testo, iz katerega bo ustvaril še boljši zajtrk. Tako v njem ohranite kreativnega duha in željo po izražanju, hkrati pa poskrbite, da bo dnevna soba ostala čista.

Otrok velikokrat na nepravilen način izraža čustva, ker jih preprosto ne zna pokazati drugače.

Tudi če, recimo, starši povsem sledijo načelom najprimernejše vzgoje in otroci odraščajo v ljubečem okolju, ni otroka, ki jim ne bi kdaj povzročil kakšnega sivega lasu. Katera kazen je najprimernejša po vašem načinu vzgoje?

Izpostavila bi še enega od aksiomov NLP, da je za vsakim vedenjem pozitiven namen. Otrok velikokrat na nepravilen način izraža čustva, ker jih preprosto ne zna pokazati drugače. To pomeni, da se mora tega še naučiti. Ker se uči s posnemanjem, se takrat, ko vam kaj ni prav pri njegovem vedenju, vprašajte, kako se je to zgodilo, s kakšnim vedenjem oziroma odzivom smo ga pripeljali do te situacije. Odrasli smo namreč odgovorni za kakovost odnosa, ki ga imamo z otrokom, in ne nasprotno. Od otrok žal velikokrat na eni strani zahtevamo in pričakujemo preveč, na drugi pa jim ne zaupamo in jih ne spodbujamo dovolj. Tako zahtevamo, da gre za kazen razmišljat na stolček ali v sobo. Kaj naj razmišlja? Da je nekaj naredil narobe? Da se ni odzval prav? Da je poreden? S kaznijo verjetno želimo doseči, da bi se naučil odzivati drugače, a žal bomo na tak način to težko dosegli. Kazen namreč zgolj utrjuje in poglablja neprimerno vedenje, ki ga želimo odstraniti. Otrok sploh ne dobi ustrezne informacije, kako naj naredi drugače, bolje, primerneje. Tega mu ne pokažemo, pošljemo ga le, naj razmišlja.

Ko je v čustveno napetem stanju, ko se mu nekaj dogaja prvič in ne ve, kaj naj naredi, ima izpad jeze ali trme, se kot starši najprej približajmo njegovi polovici možganov, ki upravlja čustva. In to z nežnostjo in razumevanjem. Šele ko bomo v dobrem stiku z njim, ga lahko popeljemo v drugo polovico možganov, ki upravlja razum, tam pa lahko skupaj poiščemo boljše načine za reševanje takega izziva v prihodnje. Tako vodi kompetenten odrasel. Ne potrebujemo kazni, prisile in podobnih ukrepov. Pomembno je, da otroka vidimo kot človeka, ki se šele razvija in potrebuje našo čustveno pomoč in stabilnost. Otroci so majhni ljudje, in če jim bomo dali dobre, ljubeče in spoštljive temelje, bodo postali krasni odrasli, ki bodo spreminjali svet. Zato poiščimo in pozdravimo ranjenega otroka najprej v sebi, da bomo lahko svoje otroke videli kot uravnovešene, mirne in srečne odrasle, kakršni lahko postanejo.