Pa ne le to: psihoterapevt Praper omenja odrasle paciente, ki so imeli resne psihične in osebnostne motnje, ker so jim v otroštvu onemogočali prosto domišljijsko igro. Kritizira pomanjkanje igrivosti in domišljije pri delu in po njegovem prepričanju je naše delo oropano ustvarjalnosti, ker smo v sebi zatrli otroško ustvarjalnost, kar negativno vpliva na duševno zdravje in ravnovesje odraslih. Prepričan je, da tisti, ki najdejo stik z domišljijsko igro otrok, tako najdejo tudi stik z lastnim nezavednim, otroštvom in lastno kreativnostjo.
Kje je domišljijsko igranje?
Še večja težava pa je, da se danes tudi otroci vedno manj prosto domišljijsko igrajo, vedno več pasivno sedijo pred televizorji in računalniki ali pa jim prezgodaj vsiljujemo razne oblike tekmovalnih iger. Vse to je strup za ustvarjalnost, ki se lahko pri predšolskih otrocih v polnem sijaju izrazi, razvije in pokaže le v svobodni domišljijski igri. Niso le waldorfski pedagogi tisti, ki svarijo in se najbolj zavedajo, da je splošna nemirnost, že kar »zdivjanost« (hiperkinetičnost) številnih današnjih otrok posledica predvsem pomanjkanja prostega domišljijskega igranja, ki samo po sebi deluje pomirjajoče in terapevtsko.
Odrasli vedo premalo
Očitno je, da odrasli ne vedo, kakšne okoliščine potrebuje otrok, da se lahko potopi v prosto igranje, kot jim ni znano, kakšne so sploh potrebe otrok v zgodnjem otroštvu, ko se postavljajo temelji osebnosti. To je presenetljivo v času, ko vse več vemo o tem, kako pomembna je igra, saj še nikoli v zgodovini ni bilo toliko praktičnih in teoretičnih raziskav o njej in toliko napisanega o pomembnosti proste domišljijske igre za razvoj osebnosti kot v zadnjih šestdesetih letih. Otroci se žal vse manj igrajo in premalo ljudi se zaveda, kako škodljivo je to zanje.
Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfske pedagogike, je že pred skoraj sto leti natančno poznal vrednost proste domišljijske igre za razvoj, torej v času, ko še ni bilo otroške in razvojne psihologije kot znanosti, sploh pa nobenih znanstvenih raziskav o pomembnosti igre. Da bo protislovje še večje, pa smo danes, ob vseh neštetih teoretskih spoznanjih o vrednosti proste, domišljijske otroške igre, priča njenemu izginjanju.
O svobodi govorimo
Svoboda in odsotnost strahu sta temelja ustvarjalnosti, prisila in strah pa strup zanjo, saj razvijata ljudi robote, ne pa svobodnih ljudi. Ustvarjalnosti ni mogoče doseči z dekreti, predpisi, programi, načrti, ocenami, ukazi z vrha navzdol. Zanjo je namreč treba (poleg miru in tišine) obilje svobode; svobode misli, svobode izražanja, svobode od vsemogočih iracionalnih nujnosti in nepotrebne navlake (miselne in predmetne), ki jih vsiljujemo otrokom, se jih držimo kot pijanec plota in mislimo, da brez njih pri vzgoji ne moremo. Še zlasti pomembna je otrokova svoboda pred vmešavanjem odraslega v igro. Potrebna je tudi svoboda od pretiranih delovnih obveznosti in nalog, saj si je za ustvarjalnost treba vzeti čas za sanjarjenje. Pri ustvarjalnosti ni »pravilnih« rešitev in odgovorov, so le različni. Otrok je že po svoji naravi ustvarjalen, zato ustvarjalnosti ni treba razvijati, treba jo je le dopustiti. Dogaja pa se ravno nasprotno, kot nekje piše dr. Norbert Jauševec: najprej uničimo naravno ustvarjalnost pri otrocih, potem pa jo želimo obuditi od mrtvih na umetne načine.
Sproščena igra za uspeh
Pred kratkim je umrla svetovno znana pisateljica Sue Townsend, umetniška mati priljubljenega Jadrana Krta. Osnovna šola ni bila zanjo le ovira za ustvarjalnost, temveč tudi kraj, kjer je duševno trpela zaradi krutih vzgojnih ukrepov učiteljice, ki je uporabljala tudi telesno kaznovanje. Brati se je naučila komaj pri osmih letih, pri petnajstih je dokončno zapustila šolo in poprijela za vsako delo. V njej je gorela strast do pisane besede, zato je požirala klasike in pri 14 letih tudi sama začela skrivaj pisati. Če bi ostala v šoli, bi njena strast nekje na poti zamrla, tako pa je zavzela literarni svet.
Znani, danes petindevetdesetletni slovenski izumitelj Peter Florjančič (nima državne pokojnine in še vedno ustvarja), ki je zaradi svojih izumov postal milijonar (večino življenja je preživel v tujini, največ v Monte Carlu, kjer se je družil s svetovno družbeno smetano in kronanimi glavami), pravi, da sta pogosto mahanje s prisilo ocen v šolah ter ukazovanje z vrhov oblasti o nujnosti spodbujanja ustvarjalnosti, čemur sledi hierarhično lajnanje te zapovedi vsem podrejenim, jalovo početje, ki ne pozna preproste resnice: otrok, tudi tisti v nas, ko smo že odrasli, se mora predvsem sproščeno igrati v božanski igri odkrivanja vseh možnosti sveta. Krč in strahovladje ne prinašata nič novega in boljšega. Florjančič v svoji avtobiografiji (Skok v smetano) pravi, da je prihodnost v resničnem uspehu neustrahovane družbe. Strah pred svobodno sproščeno igro je neupravičen, zato je ustvarjalnost v vzdušju strahu in selektivnega ocenjevanja nemogoča. Če bi gospoda Petra z Bleda vprašali, kako to, da je bil v življenju tako izjemno ustvarjalen, bi odgovoril z enim stavkom: »Zato ker sem se v otroštvu veliko svobodno domišljijsko igral.« In ne zato, ker je hodil v šolo in se pridno učil.
Sklenemo lahko, da resnično ustvarjalnost realizirajo le tisti alternativni pedagoški koncepti, ki se odmikajo od splošne družbene naravnanosti in zmorejo biti nekonformistični.
Svoboda je mati ljubezni
Ni naključje, da imajo šole, kjer je doma ustvarjalnost, naziv »svobodna«, svobodna demokratična šola Freiburg, svobodna šola Summerhill, svobodne waldorfske šole itd. Brez svobode ni ustvarjalnosti, svoboda pa je hkrati mati ljubezni, kot pravi francoski pregovor. Če hočemo, da bo ustvarjalnost resnično zaživela v družbi in posledično v šoli, mora načelo strahu nadomestiti načelo ljubezni. Od tega pa smo še veliko bolj oddaljeni, kot radi mislimo.
* Mag. Zvone Krušič je pedagog.
