Dolgoletna novinarka se dobro znajde na političnem parketu. Močno jo je obrusilo spopadanje s težko ozdravljivo boleznijo, redko obliko levkemije. Nepredvidljivih stvari se ne boji več, o prihodnosti je previdna, češ da so različne možnosti odprte. Potapljanje pa tudi hribolazenje ji dajeta mir, potreben, da se izmuzne primežu političnega vsakdanjika.
Glede na vaše izkušnje v Evropski uniji, na političnem parketu in z novinarskim delom vprašanje ni najbolj posrečeno, a naj bo izjema: še občutite, kako drugače je biti spraševalka ali spraševana?
O ja. (Se odkrito nasmeje.) Skoraj vsak dan. Včasih kar malo pogrešam svoje novinarsko obdobje. Kljub natrpanim dnevom sem živela bistveno bolj umirjeno kot zdaj. Odgovornost pri obeh poklicih je enaka. Zelo velika. Glede na to, da sem se že prej ukvarjala z evropsko politiko, v okolju, v katerem nastaja, je bila izvolitev v evropski parlament nadgradnja, saj sem jo začela sooblikovati. Ohranjam stike z novinarji, zelo rada tudi pišem. Mislim, da bi se moja pisarna strinjala, da sem precej naporna, kar se pisanja tiče, saj sodelavcem nenehno malo sitnarim, kako kakšno stvar spisati, da bo jasna. (Iskren nasmešek.) Ne znam iz svoje kože. (Ravnodušno skomigne z rameni.) Izkušnje, ko sem kot dopisnica spremljala delo evropskih institucij, so mi nedvomno v pomoč, ko je zadrega, kako kaj zapletenega, kar Bruselj je, čim bolj razumljivo podati. To je velik izziv, tudi zame včasih, pa Bruselj dolgo poznam. Na žalost se čuti, da ljudje v Sloveniji nimajo veliko priložnosti, da bi sploh vedeli, kaj počnemo.
In se morda tudi preveč krčevito oklepamo svojih »vrtičkov«?
O ja. (Poskoči.) Imamo zelo majhne vrtičke. Ne vem, ali so to tisti na tleh ali bolj v glavah. V Sloveniji smo si ustvarili lepo kakovost življenja. V tujini je veliko več hektike, sploh v večjih mestih. Ko greš iz službe, je že tema, po cestah vse stoji in se komaj prebiješ do doma, medtem ko imaš tukaj, če nič drugega, ob koncu dneva še nekaj svobode, da greš, denimo, lahko do narave na sprehod. Sem človek, ki ne zna biti pri miru. Za sprostitev grem rada ven, tega pa tam ni. V Bruslju moraš naravo najprej najti. (Premolkne in po premisleku skoči na misel z začetka.) Povedati sem želela, da smo se v Sloveniji mogoče malo preveč zaprli, ker se bojimo, da bi nam kdo vzel, kar imamo. Strah pred neznanim je tisti, ki hromi.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
