Zdravnica, specializantka nevrologije, vodja ambulante za ljudi brez obveznega zdravstvenega zavarovanja, programerka in bodoča doktorica matematike je srce in duša Humanitarčka, društva, ki z malimi dejanji in pravzaprav brez velikega pompa dela velike stvari. Zelo velike za brezdomne, revne, bolne, ostarele.
Dovolite za začetek vprašanje, od kod še en n v imenu.
Uporabljam ga že dvanajst let. (Omahljivo premolkne, v zadregi je.) Odločila sem se za numerološko spremembo, pa tudi ko sem preživljala težko obdobje v življenju, sem se odločila za epohalni rez in obrniti svojo pot v drugo smer. Spremenila sem tudi priimek. (Povzdigne obrvi ob kočljivem spominu.) Prej sem se pisala po očetu, Gotovnik, zdaj se po mami.
Epohalni rez, pravite. Povejte kaj o tem, kako ste doživeli preobrat v razmišljanju?
Starši so se ločevali... Več ne bi govorila. (Po premisleku.) Izbrala sem svojo življenjsko filozofijo, vključno s študijem medicine in humanitarnimi projekti. Ni bilo prav preprosto, ker me zanima zelo veliko stvari.
Denimo?
No, karate je bil moja velika strast. (Prisrčen nasmeh.)
Ninna, zares verjamete, da številke zmorejo ustvarjati harmonijo ali nesrečne vibracije? Z drugimi besedami: se vam je po spremembi imena začelo življenje sukati bolj po vaše?
Težko ocenim, ali se je kaj spremenilo, ker imam en n več, razen tega, da imam nenehno težave z institucijami, ker mi vse dokumente najprej izdajo na napačno ime. Vsi mislijo, da se pač narobe podpišem. Celo profesorji na izpitih so mi popravljali ime. Po drugi strani pa je to ponavadi dober začetek pogovora in Ninn z dvema n v Sloveniji ni veliko.
Ste mlada zdravnica, tretje leto specializantka nevrologije v mariborskem kliničnem centru, programerka, končujete magisterij iz bioinformatike in ste bodoča doktorica matematike. Presneto veliko za še ne tridesetletnico.
(Eksploziven smeh.) Ja, bolj malo spim.
A tako.
(Prisrčen pogled.) Od nekdaj vstajam malo po četrti uri. Preden grem v službo, naredim marsikaj, med drugim grem v fitnes. Potem se mi dan hitro odvrti. Kako je že? Za uspešno žensko vedno stojijo hektolitri kave. (Smeh.)
Nadaljujva, kjer sva ostali.
Vzporedno sem študirala medicino in računalništvo, smer programska oprema. Medicina je empatična in kljub protokolom ne moreš vsega vedeti, medtem ko je računalništvo bolj eksaktno. Vedno me je zanimala bionika, povezava medicine in računalništva, kar v Sloveniji še ni tako zelo priljubljeno. Najprej sem razmišljala o onkologiji z radioterapijo, potem sem se odločila za nevrologijo, ki je lepa, vendar specifična specializacija. Ljudje dostikrat rečejo, da nič ne zdravimo, ampak samo lajšamo. Je pa res, da ravno z nevroni in živčnimi povezavami lahko najdem največ skupnega z računalniškim in matematičnim znanjem oziroma elemente vkomponiram tudi v neklinično raziskovalno delo, v mojem primeru s čisto matematično-računalniškega vidika. Ukvarjam se s simulacijo prehajanja snovi prek možganske bariere. Zakaj je to široko znano? Z dobrim matematičnim modelom lahko predvidimo, kako bo neka učinkovina v zdravilu vplivala na možgane. To je predmet moje doktorske naloge.
Ste prva generacija študentov mariborske medicinske fakultete, kajne?
V prvem trenutku, ko sem šla na informativni dan, sem se zaljubila v Maribor, v Dravo, v široke o-je in e-je. (Nasmeh.) Program se je od tistega na ljubljanski medicinski fakulteti malenkost razlikoval z več prakse, verjetno mi je bilo v Mariboru tudi laže speljati vzporedni študij. (Skomigne.)
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V DANAŠNJI REVIJI ONAPLUS, KI VAS POVSEM SVEŽA ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Lahko pa se na revijo naročite na telefonski številki 080 11 99.
