Oljčna juha diši po morju

Oljka je drevo, ki kljubuje vetrovom in raste tudi v kamnitih tleh, zato je tako čislana že od antike. Tudi v slovenski Istri je bila vse do začetka 20. stoletja pridelava oljk in olja zelo živahna in pomembna panoga. Tradicijo je prekinila huda zima leta 1929, v kateri so pozebli celotni oljčniki. Bilo je tako hudo, da si oljkarstvo še desetletja ni opomoglo, oljk in slovenskega olja je bilo le za vzorec. Vse to vpliva na znanje, kakovost pridelave in prodajo. 
»V osemdesetih si olje tudi po nerazumno nizki ceni zelo težko prodal,« pove Danilo Markočič, predsednik Društva oljkarjev slovenske Istre.

Dejansko se je oljkarstvo prebudilo leta 1985, ko so v okviru takratne Agrarie vzgojili 300.000 sadik oljk in jih začeli saditi. 
Leta 1991 je bilo v Sloveniji po podatkih statističnega urada le nekaj več kot 55.000 registriranih dreves. Vsaj še toliko pa neregistriranih, zlasti v manjših nasadih in v okviru ohišnic, kjer so pridelovali oljke in olje izključno za potrebe domačega gospodinjstva. Leta 2000 smo imeli že 113.000 rodnih registriranih oljčnih dreves, skupaj z manjšimi nasadi pa več kot 200.000.

Z oživitvijo oljkarstva se je površina oljčnih nasadov povečala s 450 hektarjev na današnjih 2100, na katerih je okoli 650.000 dreves. Po besedah agronomke Irene Vrhovnik s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica v normalnih razmerah v Sloveniji pridelamo od 700 do 800 ton oljčnega olja. »Letos je bila letina slaba, morda smo pridelali 550 ton oljk. To je že peta slaba letina zapored. Štiri so bile sušne, največji izpad pridelka pa je bil v zelo deževnem letu 2014, ko je bilo obilo težav z najpomembnejšo škodljivko, oljčno muho, in boleznimi,« dodaja. Lahko torej pričakujemo, da se bo cena oljčnega olja še povišala. Ni pa nujno.

Italijani 11, Krečani 24 litrov, doma komaj liter

Zadnja večja pozeba je bila leta 1996. Sicer pri nas oljke ne uspevajo zgolj na območju slovenske Istre, ampak tudi na mikroklimatsko ugodnih legah v Vipavski dolini in Goriških brdih. Klimatologi predvidevajo, da se bo gojenje oljk zaradi podnebnih sprememb razširilo na druga območja, kljub vsemu pa verjetno nikoli ne bomo pridelali dovolj olja za lastne potrebe.

»Resda se poraba oljčnega olja v Sloveniji povečuje, a še vseeno menda porabimo okoli liter oljčnega na osebo. Torej ga moramo dobro polovico uvoziti,« pove Vrhovnikova in hudomušno dodaja, da smo še daleč od Italijanov, ki ga povprečno porabijo kar 11 litrov na osebo. Rekorderji naj bi bili Krečani, ki ga porabijo celo 25 litrov na osebo. »Toda to je preveč. Zadostuje okoli 10 litrov na osebo na leto,« poudari Vrhovnikova.

V Slovenskem primorju sicer uspeva okrog 20 vrst oljk, od tega je 65 odstotkov sorte istrska belica, ki je avtohtona vrsta v Sloveniji, prilagojena na burjo, saj plodovi ne odpadejo tako hitro z drevesa.

Se da od oljk živeti?

V Sloveniji skoraj ni oljkarjev, ki bi živeli samo od oljk in olja. Po besedah Vrhovnikove je mala izjema morda oljkar Vanja Dujc iz Kopra, ki goji oljke na štirih hektarjih in prideluje olje višje kakovosti ter ga na tem nivoju tudi trži.

Dujc nam je povedal, da ima na štirih hektarjih zasajenih 1200 dreves: »Na leto pridelamo okoli 3000 litrov oljčnega olja, odvisno pač od letine. To pa ni dovolj za preživetje družine. Iz tega ustvarimo ob pokritju vseh stroškov še eno skromno plačo. Pod pogojem, da ne gre nič narobe.«

Dujčevo olje, ki ga tržijo pod blagovno znamko Vanja v premium razredu; pol litra po 16 in liter po 19 evrov, je znano kot vrhunsko. Pa takšna cena še vedno ni dovolj za resen posel. »Če je izpad večji od 20 odstotkov od normalne letine, smo že na meji donosnosti. Oljkarstvo v Sloveniji ni donosen posel,« poudarja Dujc.

»Po eni strani nimamo površin, po drugi pa je oljkarstvo preveč rizično, leta 2014 je bila oljčna muha, letos je pridelek spet 30 odstotkov manjši, kot bi moral biti, zaradi suše. Zelo težko si naberete rezervo, ki jo pa morate imeti v primeru slabih letin. Zato menim, da se zgolj od oljk v Sloveniji ne da živeti, je pa lepa dopolnilna dejavnost.«

Stroški pridelave oljčnega olja na slovenski obali so zaradi majhnih površin in vremenskega rizika (suša, pozeba, deževje...) po besedah Vrhovnikove zelo visoki.

»Samo strošek obiranja je od 3,50 do 4,50 evra na liter, dodaten evro odštejemo za predelavo. Zraven moramo prišteti stroške obrezovanja, zaščite dreves, nadzora, pregledovanja oziroma monitoringa oljčnika, zatiranje oljčne muhe.« Tako je cena ekstra deviškega oljčnega olja v 3- in večlitrski embalaži vsaj od 10 do 12 evrov za liter, višje kakovosti (geografsko poreklo, ekološko) pa od 14 evrov. Oljkarju tako v normalnih razmerah ostane 3 do 4 evre na liter.

Oljčnik, oljčna juha in morje

Kot pravi Danilo Markočič, se slovenska pridelava oljk in olja ne more primerjati z, denimo, italijansko: »Plantaže imajo tam 100 hektarjev.« Dujc meni, da bi se z desetimi hektarji pri nas že dalo kaj narediti: »Sicer pa je oljkarstvo na Slovenskem uspešno skoraj samo v kombinaciji z vinogradom, pridelavo zelenjave ali ne nazadnje službo. Je bolj dopolnilna dejavnost.«

Pa vendarle nas je Markočič peljal na Belvedere nad Izolo, kjer nam je Željko Češnjaj, vodja restavracije Kamin pri Belvedere hoteli in turizem, d. o. o., pokazal oljčnik pod restavracijo, skozi katerega se lahko sprehodimo med oljkami do obale.

»Pred 15 leti smo zasadili 1300 dreves, na leto pridelamo 2200 litrov ekološkega oljčnega olja.« Približno polovico ga prodajo, polovico pa porabijo v restavraciji.

Gre za zelo sodoben model lokalne pridelave, ki pravi, da del pridelka prodamo doma na dvorišču, v gostilni..., del pa na trgu.

S pridelavo lastnega olja plemenitijo ponudbo, izmislili so si tudi oljčno juho: »Osnova je goveja juha, ki ji dodamo oljke, olje, paradižnik in po želji koščke suhega kruha.« Ta lahkotna juha res diši po morju.