Vsekakor bo odločitev temeljila na številnih možnostih, ki jih ponujajo naše izobraževalne ustanove, predvsem pa naj bi bili zanjo pomembni celosten pogled na otrokovo dosedanje vlaganje v šolsko delo in seveda njegove želje glede poklica, ki ga želi opravljati.
V osnovni šoli imamo trenutno nadpovprečno število odličnih učencev, ki pa so ta uspeh dosegli predvsem zaradi svoje naravne inteligence, torej z malo truda, kar pomeni, da nimajo dobrih učnih navad. To lahko zatrdim zato, ker mi starši otrok, ki obiskujejo srednjo šolo, razočarani sporočajo, da ti sploh ne dobivajo več niti pozitivnih ocen. Že večkrat sem pisala o tem, da ocene ne smejo biti edino merilo za dober osebnostni razvoj. Vsak starš bi moral vsaj toliko poznati svojega otroka, da lahko oceni, koliko se je sposoben osredotočiti na določeno nalogo, ali je hitro zadovoljen s svojim delom, je sposoben prenašati poraze, ali sodeluje in je kooperativen v odnosih z drugimi, zna poprijeti za domača opravila, ga zanimajo določeni poklici, ali si je že srečal z ljudmi, ki ta poklic opravljajo.
Kaj vem o poklicu?
Velika težava za mlade danes je konkretna predstava o vseh vidikih nekega poklica, saj je razlika med tem, kar si otrok ali mladostnik predstavlja in želi, in tem, kaj ta poklic dejansko je. Problem je praktično nerešljiv, ker temu kljub nekaterim poskusom posvečamo premalo skrbi. Zato je toliko bolj pomembno, da se starši zavedajo svoje vloge pri oblikovanju otrokove osebnosti z načinom življenja, ki jih pripravlja na učenje in delo. Toda tako učenci kot starši zatrjujejo, da se otroci učijo zelo malo, in že ta ugotovitev nas mora skrbeti. Tudi največ drugih delovnih obveznosti jim je odveč in vir stalnih konfliktov. Ti otroci so torej v večini in najpogosteje ne vedo, kam bi se vpisali in kaj bi radi v življenju počeli. Ali imajo zelo nerealne cilje glede šolanja ali pa jih sploh nimajo. Seveda se lahko v srednji šoli zgodi, da dozorijo, da jih življenjske okoliščine prisilijo k lastni zavzetosti za učenje, toda takih ne bo veliko.
Vem, kaj želim
Seveda so tudi takšni, ki točno vedo, kaj si želijo postati, kateri poklic jih privlači, in so pripravljeni v to vložiti vse svoje danosti. So tudi zelo ambiciozni otroci, perfekcionisti, ki so že doslej imeli visoke zahteve do sebe, in jih je treba usmerjati še kam drugam, ne samo v učenje.
Prav tako pa je še skupina tistih, ki so že v osnovni šoli s trudom dosegli uspeh, ker so se morali enostavno učiti. To so tisti, ki so jim starši dali vedeti, da so šolsko delo in druge naloge njihova obveznost, in so tako razvijali svojo samostojnost in odgovornost, ker so dojeli, da je najprej treba kaj narediti, se naučiti in jim starši tudi niso dovolili biti vsak dan po uro in več za računalnikom.
Pri odločitvi za vpis v nadaljevanje šolanja je treba v prvi vrsti poznati vse otrokove prednosti in pomanjkljivosti, predvsem pa se mora sam zavedati, kaj bo šolanje zahtevalo od njega.
Odločitev za fakulteto je stvar mladostnika
Če so v osnovni šoli starši še tisti vodniki, ki skupaj z otrokom iščejo najboljše odgovore o nadaljevanju šolanja, pa menim, da se mora za fakulteto odločati mladostnik sam. Že kar nekaj časa se dogaja, da starše zelo »skrbi«, kam se bo njihov mladostnik vpisal, ali bo študij perspektiven, ali ga bo zmogel itd. Če primerjam današnji čas z našim obdobjem odločanja, ugotavljam nekaj zelo pomembnega. Naši starši velikokrat sploh niso točno vedeli, kateri študij smo si izbrali. Šlo je za zaupanje. In tega pogosto ni več. Ker so nam zaupali, so tudi položili v naše roke odgovornost za naše odločitve. In mi smo zaupanje želeli in morali upravičiti s svojim odnosom do študija.
Vas skrbi bolj kot otroka?
Zdaj veliko staršev še enkrat hodi skupaj z otrokom v šolo, vse vedo o njegovih obveznostih in ga stalno preganjajo, prosijo, mu grozijo, naj dela tisto, kar bi moralo biti njegova osnovna naloga. Tako dobi otrok občutek, da vsi okrog njega bolj skrbijo za njegov uspeh kot on sam, in tudi ne more prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Tudi šola je sledila tej »skrbi« za otroka, saj npr. napišejo obvestilo staršem, če nima domače naloge, namesto da bi ga kaznovali. Ustvari se začarani krog prelaganja odgovornosti od šole do staršev, vmes pa je otrok ali mladostnik, ki lahko manipulira z obema.
Pri odločanju za šolanje je pomembno tudi, da otroci, mladostniki in tudi starši zavzamejo stališče, da je vpis tudi nekakšno zagotovilo dokončanja šolanja. Če začnemo z izhodišča, da pač poskusimo z nekim študijem, je to že vnaprej obsojeno na neuspeh. Med šolanjem ali študijem so seveda možni zelo nepredvideni, izredni dogodki, ki tudi lahko prinesejo drugačne odločitve, toda to naj bodo izjeme.
Izr. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, uni. dipl. psih., spec. logoterapije
